Na kratko o mojem novem podvigu SPP2020 preberite članek v Večeru.
Informacije, statistika, zapisi, slike in video filmčki s poti…
Nedelja, 23. 8.2020
Prvi dan sem pretekel in prehodil 83,5 km v času 15 ur in 25 minut. Pri tem sem porabil 9.505 kcal, spil 13,4 litrov tekočine in premagal 4.170 m vzpona ter 3.355 m spusta. Namesto 120 urne pavze, ki jo je priporočila ura (SUUNTO 9 BARO), sem počival zgolj 8 ur.
Prvi del poti po Pohorju so me spremljali Aleš Novak in njegov sin Brin ter Luka Uršič, ki je z mano “potegnil” do Slovenj Gradca.
Po izdantnem okrepčilu in preoblačenju v Slovenj Gradcu je sledil obisk Poštarskega doma pod Plešivcem, nato pa dolg in strm vzpon na Uršljo goro (1.699 m). Hvala neznanemu kolesarju, ki mi je na poti pomagal z orientacijo in Radensko – mehurči so zakon, sploh če nimaš vode ;-).
Ko sem dosegel vrh, se je že bližala noč. Zato sem hitro vzel pot pod noge in okoli 21:30 prispel do mojega prvega etapnega cilja in prenočišča Andrejevega doma na Slemenu. Prijazna oskrbnica me je čakala na cesti, da ga ne bi zgrešil in takoj po tuširanju je sledil relativno miren in okrepčilen spanec do ponedeljka, 05:15 zjutraj.
Točke z obveznimi žigi na etapi 1
1 – Maribor/Radvanje (start), 2 – Mariborska koča, 3 – Ruška koča (Areh), 4 – Koča na Klopnem vrhu, 5 – Koča na Pesku, 6 – Ribniška koča, 7 – Grmovškov dom pod Veliko Kopo, 8 – koča pod Kremžarjevim vrhom, 9 – Poštarski dom pod Plešivcem, 10 – Dom na Uršlji gori in 11 – Andrejev dom na Slemenu.
PONEDELJEK, 24. 8.2020
Pretekel sem 50,6 km v času 16 ur in 21 minut ter premagal 3.666 m vzpona ter 3.004 m spusta. Porabil sem 7.538 kcal in spil 10 litrov tekočine. Namesto priporočene 120 urne pavze, sem počival zgolj 7 ur.
Takoj po izdatnem in okusnem klasičnem zajtrku – jajčka z ocvirki in kavo z mlekom, sem stekel v megleno in vlažno jutro. Hitro za tem je začelo počasi rositi, kasneje pa tudi pošteno deževati. Takšen je bil pogled iz Doma na Smrekovcu do koder sem iz Andrejevega doma na Slememenu prišel že pošteno premočen.
Pot do prvega dvatisočaka Raduhe, se je ves čas polagoma vzpenjala. Imel sem krajša postanka na Koči na Travniku ter Koči na Loki pod Raduho, kjer sem pojedel kosilo in okrog 13.00 v megli, vetru in pojenjajočem dežju dosegel njen vrh. Sledil je strm spust do Koče na Grohatu in od tam v dolino Robanov kot. Tam me je čakal prvi paket na poti, ki jih je zame na posamezne točke prijazno poslal moj sponzor Pošta Slovenije.
Velika Raduha (2062 m) – moj prvi dvatisočak na poti
Vse od jutranjega starta pa do opoldneva me je spremljal rahel do srednje močan dež, ki je pošteno otežil gibanje. Gozdne poti in potke so bile prepojene z vodo, na nekaterih delih pa se je v potokih zlivala čez njen rob. Čevlje in nogavice sem imel pošteno prepojene, ostala oprema, je bila relativno suha. Zaradi slabših vremenski pogojev sem trako naredil bistveno manj kilometrov, kot sem jih načrtoval. Pot iz Robanovega kota na Robanovo planino me je nekaj časa vodila po strmem asfaltu, nato pa me je po vse bolj ozki gozdni poti pripeljala pod njeno ostenje. Po jeklenicah in klinih ter na trenutke strmi potki, sem se vzpenjal s hitrostjo 10 – 12 minut na 100 v. m. Noč me je tako ujela na vrhu Ojstrice (2.350 m) in sledil je spust do Kocbekove koče pod Korošico. Zaradi požara leta 2017, ko je dom skorajda v celoti pogorel, so ob njega postavili začasen kontejner. Oskbrnik Matej, mi je za lažjo orientacijo nekaj časa izpred njega svetil proti vrhu in tako nakazoval smer. Do drugega prenočišča sem tako prispel okoli 22:30 in se ob smrčanju češkega planinca ter mrazu dolgo trudil zaspati.
Točke z obveznimi žigi na etapi 2
1 – Dom na Smrekovcu, 2 – Koča na Travniku, 3 – Koča na Loki pod Raduho, 4 – Velika Raduha, 5 – Koča na Grohotu pod Raduho, 6 – Ojstrica, 7 – Kocbekov dom na Korošici
TOREK, 25. 8.2020
V 10-tih urah in 39-tih minutah sem prepotoval 21,33 km. Vzpenjal sem se 2.452 m in se 16 m več spustil. Pri tem sem porabil 4.905 kcal in spil 14 litrov tekočine. Namesto priporočene 120 urne pavze, sem počival zgolj 7 ur.
Ker sem zaradi nočnega vzpona na Ojstrico dokaj pozno zaspal, spanje pa je bilo zaradi mraza zelo nekvalitetno, sem v torkovo jutro štartal dve uri in pol pozneje od načrtovanega. Tudi zajtrka nisem imel, saj nadomestno bivališče Kocbekovega doma ponuja zgolj osnovo. Spanje in vodo. Oskrbnik Matej mi je sicer skuhal kavo in ponudil kruh ter pašteto. Kavo sem popil, hrano pa vzel na pot, saj sem bil že nekoliko pozen. Sprva lepa in dokaj ravninska pohodniška pot, ki se tudi lepo (od)teče se je kmalu pričela viti in vzpenjati. V njenih zadnjih vzdihljajih pred Kamniškim sedlom je bilo treba uporabiti celo nekaj znanja iz plezanja. V Kamniški koči, kamor sem prispel okrog 11.00, sem spoznal oskrbnika Iztoka Kolenca, ki je častil (pozen) zajtrk prvakov: jajčka na oko z ocvirki in kavo z mlekom. Življenje je bilo takoj lepše 🙂
Po krajšem klepetu in odličnem zajtrku je sledil tekoč spust do Frischaufovega doma na Okrešlju, od tam pa dolg in oster vzpon ter globok spust do Kranjske koče na Ledinah, kjer je sledilo pravo planinsko kosilo – ričet s prekajenim mesom. Še dobro, da sem se pošteno okrepčal saj sta bila pred menoj tehnično najzahtevnejša vzpona v Kamniško – Savinjskih Alpah. Najprej Koroška Rinka ali Križ, takoj za njo pa še Skuta.
Predvsem pot na Koroško Rinko (2.433 m) ali Križ kot ji pravijo, je zelo slabo vzdrževana in proti njenemu vrhu je na posameznih mestih zelo zahtevna, zaradi manjkajočih “klinov” in potrganih jeklenic pa tudi nevarna. Nič manj težji pa ni bil spust iz nje. Ker je soseda Skuta (2.532 m) dokaj blizu, sem tako moral vložiti veliko koncentracije in fizične moči, da sem se uspešno povzpel in sestopil iz obeh vrhov. Na poti do Cojzove koče pod Grintovcem sem na Kokrskem sedlu v bivaku na kratko poklepetal še z mladim planinskim parom, ki si je pripravljala večerjo. Omamen vonj kuhanja je tudi mene spomnil, da sem lačen, zato sem pohitel do moje naslednje in v tej etapi zadnje postojanke.
Ker sem torkovo noč slabo spal in tako čutil prve znake utrujenosti, padca imunskega sistema ter splošne “načetosti” organizma, sem se takoj po večerji in krajšem klepetu s skupino mladih planincev odločil za hiter skok v posteljo. Tako se žal nisva srečala z Matejem Nidorferjem, ki mi je iz doline prinesel nekaj stvari za nadaljevanje poti in se spustil v črno noč, nazaj domov. Hvala Matej, car si!
Točke z obveznimi žigi na etapi 3
1 – Kamniška koča na Kamniškem sedlu, 2 – Frischaufov dom na Okrešlju, 3 – Kranjska koča na Ledinah, 4 – Koroška Rinka (Križ), 5 – Skuta, 6 – Cojzova koča na Kokrskem sedlu
SREDA, 26. 8.2020
Za “kraljevsko etapo” v dolžini 37, 7 km sem potreboval 13 ur in 47 minut. Za 3.054 m vzpona in 3.712 m spusta sem porabil 6.141 kcal in popil dobrih 13 litrov tekočine. Namesto priporočene 119 urne pavze, sem počival 8 ur.
“Kraljevsko etapo” sem pričel ob 6.30 uri na Cojzovi koči pod Grintovcem in njegov vrh (2.558 m) dosegel ob 7:35 uri. Ker sem mislil, da se bom z vrha vračal po isti poti, saj sem ob njej videl usmerjevalno tablo za Kokrsko in Jezersko Kočno, sem nahrbtnik “skril” pod eno izmed skal. Pri (pre)hitrem vračanju sem seveda skrivališče zgrešil in tako porabil nekaj dragocenega časa pri ponovnem vzponu in iskanju. Pri vračanju do odcepa za smer Jezerska Kočna sem ob pogledu na uro ugotovil, da sem “zašel” iz smeri. Iz Grintovca bi moral namreč nadaljevati pot v smeri severozahoda. Trdno odločen, da ne grem še enkrat na vrh, sem trmasto vztrajal, da sem bom držal označene poti, ki me je po zelo zahtevni poti pripeljala do Spodnjih Dolcev, od koder sem se po melišču zelo počasi vzpenjal do “križišča” med Grintovcem in Jezersko Kočno – Dolško škrbino. Tako sem že v prvem delu dneva izgubil precej časa in energije. Po nekaj zahtevnejših plezalnih obratov med skalami sem končno dosegel izhodišče do vrha Kočne , kjer sem ponovno pustil nahrbtnik, saj je tokrat, tudi po uri kazalo, da se bom vrnil na isto točko. Posebnost Jezerske Kočne je zelo ozek prehod z izstopajočo polico, po kateri se moraš na drugo stran splaziti leže, med tem pa zreš tisoč in več metrov globoko v skalni prepad. Da sem nahrbtnik pustil spodaj se je izkazalo za pametno odločitev, saj bi ga moral skozi ozko “špranjo” bodisi potiskati ali vleči.
Po spustu iz Kočne je bilo nekaj odsekov še zmeraj treba (s)plezati in ko sem malenkost pred zadnjim zavojem stene zagledal bližnjico do melišča, ki se mi je zdelo primerno za tek, sem se spustil po njej, V sredini kamnitega lijaka je bila valovito speljana pot navzdol proti Češki koči, ki sem jo dosegel v dobrih petnajstih minutah in tako privarčeval vsaj pol ure napornega spuščanja po pletenicah in klinih. Na koči sem pojedel kosilo in popil Radler, kar se je izkazalo za napako. Že majhna količina alkohola me je namreč za nekaj časa nekoliko, ohromila, omehčala, upočasnila in zameglila osredotočenost. Zato seveda priporočam strogo abstinenco alkohola v gorah, kar pa se je na vseh kočah na žalost izkazalo kot utopija. Kljub veliko nesrečam, sem opazil, da se še zmeraj popijejo ogromne količine. Zato menim, da bi bilo treba tudi v gorah, tako kot na smušiščih, zakonsko urediti in omejiti njegovo uporabo. Vinjen planinec namreč ne ogroža samo sebe, ampak tudi življenja drugih.
Spust iz Češke koče na Spodnjih Ravneh sem si malenkost podaljšal. Deloma zaradi prepozne reakcije, da sem izven začrtane linije, deloma pa zaradi širše, lepše in ugodnejše makadamske poti v dolino. Tako sem dokaj hitro prispel v Zgornje Jezersko in se od tam spustil še malenkost niže v Spodnje Jezersko. Ta dan je bil tako ali tako že od vsega začetka poln izgubljenih minut ter ur in tudi tukaj bi lahko naredil kakšen kilometer manj. A vdan v usodo sem se napotil v smeri 6 km dolgeja “kanjona” proti Storžiču (2132 m). Na Dom na Kališču vodi lepa in nezahtevna pot, ki se proti razcepu vije skozi nizke borovce. Tudi pot na Storžič ni nič kaj zahtevnega in jo priporočam kot nedeljski družinski izlet. Kot rečeno je bil ta dan že od začetka poln napak, zato se je moral tako tudi zaključiti. Proti Domu pod Storžičem sem se spustil po najzahtevnejši poti z imenom, ki pove vse – Žrelo. Tako sem v siju naglavne lučke ujel še zadnji vlak za spanje na koči, kjer sem bil ob oskrbniku, dveh pomočnicah in psu, edini gost. Preden sem se zavlekel med rjuhe sem si oskrbel odprt žulj na palcu in nekaj drugih manjših ranic, ki so nastale kot posledica nenehne izpostavljenosti vlagi. Koža na stopalih se namreč močno zmehča in naguba. Zaradi drgnjenja, udarcev in neštetih stikov s podlago na posameznih mestih razpoka. Vse skupaj bi lahko malenkost ublažil, če bi si noge redno brisal, mazal s kremo proti odrgninam, si redno menjaval suhe nogavice ter obutev, a to je v gorah seveda nemogoče. Že čisto osnovna oprema, kjer je vsak kos nujen, namreč do zadnjega kotička zapolni 20 litrski nahrbtnik, ki tehta med 7 in 8 kg.
Točke z obveznimi žigi na etapi 4
1 – Grintovec, 2 – Jezerska Kočna, 3 – Češka koča na Spodnjih ravneh, 4 – Planinski dom na Kališču, 5 – Storžič, 6 – Dom pod Storžičem
ČETRTEK, 27. 8.2020
Peti dan, sem v času 11 ur in 32 min prepotoval slabih 32 km. Povzpel sem se 3.000 metrov in se spustil 2.558 m. Porabil sem 5.417 kcal in popil dobrih 14 litrov tekočine. Namesto priporočene 119 urne pavze, sem počival zgolj 7 ur.
Kmalu po klasičnem zajtrku, za katerega zdaj že veste kaj je :-), sem se napotil proti bližnjemu Tolstemu vrhu (1715 m), ki je najvišji vrh Kriške gore in pot nadaljeval do Koče na Kriški gori. Ustavil sem se zgolj toliko, da sem v Dnevnik Slovenske planinske poti stisnil žig in nadaljeval spust proti Tržiču. Ko sem prečkal glavno cesto in se malenkost naprej vzpenjal proti Brezju pri Tržiču se je ob meni vozil kombi Pošte Slovenije in s šoferjem sva malo poklepetala. Iz družabnih omrežjih je (iz)vedel za moj projekt SPP2020 in mi povedal, da je njegova žena del oskrbovalne ekipe na Koči na Zelenici, kjer bo najbrž tudi moj današnji cilj etape. Poslovila sva se in pohitel sem na kosilo na Kočo na Dobrči, ki jo vodi zanimiva moška trojica iz katere izstopa kuhar v planinskih gojzarih, dokolenkah in belem predpasniku. Ko mu povem, da se čudim, zakaj pred kočo ne stoji četica planink, se samo skrivnostno namuzne. A dovtip se je najbrž izplačal, saj v ričetu plavaju trije veliki kosi mesa, kar je tukaj nadstandard. Pred vzponom na Begunjščico in njeno najvišjo točko Veliki vrh (2060 m) sem “natočil gorivo” še na Koči na Prevalu.
Dokaj strm ter dolg vzpon mi je vzel debelo uro in preden sem se lahko spustil do Planinskega doma na Zelenici, sem zaradi žiga moral obiskati še Roblekov dom na Begunjščici. Tudi ta spust in vračanje na križišče me je stalo kakšni slabi dve uri in tako sem se po dolgem, srednje zahtevnem spustu, malo pred 20.00 uro na Planinskem domu na Zelenici odločil, da bo za danes to moja zadnja točka. Obiskovalcev je bilo kar veliko, saj dom vsako leto organizira različne tabore in delavnice za otroke in mladino. Skupina kakšnih dvajset mladincev z vzgojitelji je ob večerji bučno razpravljalala in ker je današnja mladina, vsaj kar se tiče domače kuhinje, neješča sem za repete dobil njihove ostanke. Špagete z Bologneze omako in rdečo peso. Po večerji je sledilo tuširanje, čiščenje ter lepljenje žuljev in ran. Ker sem imel s seboj ušesne čepke, sem lahko gladko ignoriral razposajen hrup iz sosednjih sob in v hipu zaspal.
Točke z obveznimi žigi na etapi 5
1 – Koča na Kriški gori, 2 – Koča na Dobrči, 3 – veliki vrh na Begunjščici, 4 – Roblekov dom na Begunjščici, 5 – Planinski dom na Zelenici
PETEK, 28. 8.2020
Za šesto etapo v dolžini 37, 7 km sem potreboval 11 ur in 26 minut. Za 1.650 m vzpona in 2.525 m spusta sem porabil 5.249 kcal in popil dobrih 12 litrov tekočine. Namesto priporočene 119 urne pavze, sem počival 7 ur.
Ker sem krenil na pot zgodaj in ker oskrbniki na kočah delajo pozno v noč, dobiš zajtrk le redko pred sedmo uro. Tako so mi že zvečer na mizo nastavili kislo mleko in kruh. Še v mraku in po prstih, da ne bi koga zbudil, sem se relativno hitro napotil v megleno jutro proti najvišjemu vrhu Karavank, 2.236 metrov visokemu Stolu. Pred tem sem pred kočo natočil še vodo iz (redke) pipe nad katero je pisalo “voda je pitna”. V večini visokogorskih koč namreč nimajo podtalnice ali izvirske vode in tako koristijo deževnico. Tako bi moral vodo na kočah kupovati, kar pa cenovno niti ni tako ugodno. Liter in pol vode stane namreč med euro in pol do euro osemdeset. Glede na statistiko sem dnevno porabil vsaj deset ali več litrov vode, kar bi naneslo dobrih petnajst, v desetih dneh pa celo 150 eurov. Vsekakor je boljša investicija nakup 2 do 3 litrskega meha za vodo v katerega pred vsakim polnjenjem vstavimo tabletko za dezinfekcijo vode. Če želimo biti seveda stoodstotni, da ne bomo skupili kakšne zastrupitve in posledično bruhanja ter diareje. S tem bi seveda tvegali dehidracijo, slabši performans, odstop ali celo težje zdravstvene zaplete. Načeloma bi naj bila voda v kočah, kljub opozorilom, da je nepitna, primerna za uživanje. Večina oskrbnikov tudi pove, da jo sami redno konzumirajo. Tako, da tam kjer vztrajajo, da voda ni pitna, jim gre bodisi za zaslužek (tudi pri vodi) ali pa resnično za vaše zdravje.
Do Prešernove koče, kjer sem pojedel zajtrk, sem potreboval dobri dve uri in pol. Na koči nisem bil sam, saj je to priljubljeno stičišče oz. točka, kamor zahajajo tako naši kot Avstrijski planinci. Med njimi je bil tudi slovenski planinski par, ki me je prepoznal iz medijev in družabnih omrežjih. Malo smo poklepetali o novem podvigu, se slikali in sledil je obisk, nekaj kilometrov oddaljene Golice (1835 m). Mejni kamni ob poti so nakazovali, da se ves čas gibljem tik med Slovenijo in Avstrijo. Ker sta se mejna črta in moja pot ves čas vlekli točno po robu prepada, bi k sosedom veliko lažje padel kot prišel. In ker se je ura prevešala že v popoldan, se je z mejo boril tudi moj organizem.
Najlepši del poti na Golico se odvija v polkrožnem “amfiteatru” pod stenjem Bärentaler Kotschna in je speljana na sredini melišča, pred tem pa sem obiskal še 2.104 m visok vrh Vajnež – Weinasch. Kljub relativnemu hitremu gibanju, sem na Kočo na Golici prispel okoli 13 ure. Tamkajšnja klepetava posebnost, oskrbnica Katarina, ki bi jo hitro lahko zamenjal s Teto Pehto, je hkrati kadila, kuhala, stregla in predvsem veliko govorila. Če ni imela sogovornika, tudi sama s seboj. Zaradi bogatih, skoraj trideset let izkušenj dela v hribih in srečevanj različnih ljudi, je tudi zelo natančno ocenila kdaj bom prišel v Mojstrano. Za zastonj kosilo sem ji podaril en velik objem in švignil v dolino.
Sprva lepa in z zelenjem obkrožena pot je kmalu zavila v strmejši spust v dolino kjer sem se priključil na gozdno pot, rezervirano za lastnike zemljišč in prevozno za avtomobile. Žulj na palcu se je oglašal že tretji dan in bolečina se je zaradi trde podlage in strmega naklona vse bolj oglašala. Tudi nohti na nekaj prstih so od nenehnega “nabijanja” ob copate že rahlo pomodreli. Pot se je resnično vlekla in ob prehodu na asfaltno podlago v vasici Dovje, ki se je včasih imenovala Dolgo polje, kamor sem prispel okrog 17.00 ure, sem lahko samo še hodil.
V Mojstrani me je v Hostlu Lukna čakal paket s čelado, tanko puhovko in nekaj zalogami hrane, praškov za napitke, geli in čokoladicami (Hvala Urša Hrovat). Po prevzemu sem se napotil naravnost v Picerijo, kjer pa se je izkazalo, da so bolj kot usta lačne oči. Po grlu sem namreč komaj spravil polovico pice. Tukaj sve se dobila še z Juretom Brečkom, ki se je na poti v Kranjsko goro ustavil, da sem zamenjal raztrgane Hokice, mokre nogavice in oblačila ter se založil s paketi beljakovinskih praškov za regeneracijo, ki so mi pošli že dva dni nazaj. Z Juretom sva bila namreč dogovorjena, da mi bo pomagal v zadnjem delu poti, ko se bom spuščal proti morju. Zato je imel v prtljažniku pripravljene kup moje opreme. Preverila sva še vremensko napoved, ki ni kazala dobro. Naredila sva načrt, da se bom v vmesnih postankih dežnih nalivov in neviht poskušal prebijati naprej, ko bo prehudo, pa bom vedril na kakšni koči. Ko sva se poslovila sem jo mahnil proti Vratom in se ustavil pri Slovenskem planinskem muzeju. Ker ta zapira svoja vrata že ob 17.00 uri, žig pa hranijo samo v prostorih muzeja, sem se odpravil naprej, do 12 km oddaljenega Aljaževega doma. Tokrat še nisem vedel, da to ni samo zadnja točka tega dne, ampak celotnega projekta.
Točke z obveznimi žigi na etapi 6
1 – Prešernov dom na Stolu, 2 – Golica, 3 – Slovenski planinski muzej v Mojstrani, 4 – Aljažev dom v Vratih
SOBOTA, 29. 8.2020
Po dveh neuspešnih poskusih, da bi dosegel Dom Valentina Staniča pod Triglavom in kasneje Kredarico, sem končno moral priznati premoč narave.
Zelo zgodaj zjutraj sem ležeč v postelji, kljub prevezi preko oči in z ušesnimi čepki v ušesih zaslutil, da se zunaj nekaj dogaja. Dvignil sem naglavni trak in z desnim očesom poškilil skozi okno. Za orošenim steklom sem videl divjati pravo neurje. Črno nebo so parali bliski in dež se ulival v potokih. Optimistično sem zaspal nazaj, češ, da se bo do jutra izlilo potem pa bom s soncem obsijan nadaljeval pot proti Triglavu. Kot vsak dan, me je budilka ob šestih utirila v budno stanje. Pogled skozi okno mi je dal vedeti, da dežja še zmeraj ni konec. Sicer ni bilo več nevihtnega divjanja, a dež je kljub temu pošteno padal. Pripravil sem si nahrbtnik in se odpravil na zajtrk. Skupinica avstrijskih pohodnikov pri sosednji mizi je zrla vsak v svoj telefon in srebala vročo kavo. Čudil sem se kaj gledajo, saj ni bilo nobenega niti najmanšega signala. Ne mobilnega in ne signala za klic. Prosil sem eno izmed oskrbnic doma, če mi lahko zaupa geslo za Wi-fi, da pogledam vremensko napoved. Žal je nisem uspel omehčati. “Slabo vreme bo,” mi je rekla. “Jutri še slabše kakor danes. Nikamor ne hodite v hribe.” Tudi gospod v opravi gorske reševalne službe, ki se je ustavil v domu na kavi, mi je odsvetoval načrtovan izlet. “V gorah nikoli ne veš kako se bo vreme obrnilo. Že majhen veter lahko naredi veliko spremembo. Danes in jutri zagotovo ne bo veliko odobjih brez dežja. In še ta bodo zelo kratkotrajna. Že tako ali tako zahteven teren pa je sedaj še toliko bolj nevaren.” Avstrijska skupinica se je pričela oblačiti v dežne jakne in hlače, saj se je dež nekoliko umiril. Po pogledovanju proti nebu iz terase in kratkem usklajevanju, so vzeli nahrbtnike in se odpravili na pot. Tudi sam sem jim kmalu sledil. Sprva je bilo slutiti, kot da je vse za mano. Da dežja ne bo več. Toda takoj ko se je pot pričela strmo vzpenjati navzgor je pričelo vse močneje tudi deževati. Ker ni bliskalo in grmelo sem vztrajal naprej misleč, da je to le prehodna, kratkotrajna ploha, ki je veliko manj nevarna od nepredvidljivih neviht. Dežno vetrovko in hlače, ki sem si ju kupil posebej za UTMB, kjer organizator zaradi varnosti tekmovalcev, zahteva opremo najvišje kakovosti, sem imel že precej napito z vodo in na njuno nepremočljivost nisem več stavil. V živo sem doživljal frazem Lije kot iz škafa, ko sem srečal skupinico avstrijcev, ki se je vračala proti koči. Z glavami uprtimi v tla so odkimavali in se premočeni do kože počasi zibali proti dolini. Vztrajal sem še kakšnih petnajst, dvajset minut in sklenil, da se borbe z mlini na veter tudi jaz več ne grem. Obrnil sem in jih čez dobro uro našel v koči. Bučne, sedeč za mizo polno praznih steklenic. Njihova rdeča lica in od piva lepljive brade ter brki so govorili, da so za danes vrgli sidro.
Ker imam v koči še en par suhih oblačil in nogavic, se hitro preoblečem. Vetrovko, hlače, premočene stvari iz nahrbtnika in nahrbtnik pa obesim nad toplo peč. Naročim čaj in obsedim. Signala še zmeraj ni, zato je telefon neuporaben. Da bi se o Wi-fiju še drugič pregovarjal z oskrbnico ocenim, da nima smisla. Njen videz izdaja načelnost in neomajnost. V njej je celo iskrica nesramnosti. Tudi vljudnost je naučena in v uporabi zgolj za koristi, ki jih prinaša. Čisto nasprotje “Tete Pehte” iz Golice, ki je kot odprta knjiga in brez dlake na jeziku. Sem kakšna sem. Vzami (me) ali pusti. Zato sedim in čakam. Vem, da je Urška najbrž že na trnih, ker se ji nisem oglasil od prejšjega večera. Toda, če bi jo tako zelo močno skrbelo, bi najbrž poklicala na stacionarno številko telefona, ki ga imajo v koči. Konec koncev mi je ona tukaj rezervirala prenočišče, zato sem nekoliko pomirjen. Da sem pravilno ocenil oskrbnico se prepričam, ko jo vprašam, če lahko uporabim njihov telefon. “Žal ga imamo samo za lastne potrebe,” mi odgovori z narejeno skrušenim obrazom, ter zmagovalno zaključi: “in ne delamo nobenih izjem,” Ker imam posedanja v koči nerazumevajoče oskrbnice dovolj in ker se zunaj začenja počasi vedriti, navlečem nase še na pol mokro vetrovko ter hlače, obujem superge, napolnim nahrbtnik, plačam čaj in grem. Nekaj časa še razmišljam, kako različni smo ljudje in kako se oskrbniki koč med seboj razlikujejo tudi po tem kje koča stoji oz. na kako frekventni točki. Ko se zbudim iz razmišljanja pa ugotovim, da so potoki in hudourniki okrog mene pošteno narasli, kar pomeni, da je res obilno deževalo. In naenkrat se zgodba ponovi. Ozračje postaja vse bolj hladno, nebo bolj črno in prve dežne kaplje s pritajenim grmenjem naznanjajo prihod nevihte. Na hitro izračunam, da imam do naslednje postaje Doma Valentina Staniča še vsaj dobri dve uri in pol vzpona. Približno toliko imam tudi spusta do Mojstrane, v Aljažev dom sem namreč trdno odločen, da več ne grem. Grmenje je vse glasneje in ko preštejem, da je med bliskom in gromom samo še tri sekundni interval ugotovim, da je vse skupaj že prekleto blizu.
Trenutek odločitve, naj odneham, že dolgo časa kljuva v meni. Toda ego še vedno krili z rokami in cepeta z nogami, čeprav ga razum močno stiska za vrat in pritiska k tlom. Tako kar nekaj časa vztraja(m) in se slepim, da se bo vreme obrnilo na bolje. Spomnim se na ljudi, ki so se jim v življenju zgodile veliko hujše stvari. Lakota, vojne, smrt, bolezni… Skozi misli mi švigajo slike že pretečenih poti, kjer se je vreme ravno tako sfižilo. A sem vztrajal in šel do konca. Opogumljam se, da sem to že vse videl, vse doživel. Toda globoko v sebi dobro vem, da je to tukaj povsem drugače. Celih 600 kilometrov sem popolnoma odvisen od sebe, stvari v nahrbtniku in nekaj kočami, ki so na redko posejane po visokogorju. Vse stvari, ki jih imam oblečene in v nahrbtniku so mokre. Tukaj ni okrepčevalnih postaj, zdravnikov, gpx naprav za sledenje. Ure in ure ne srečaš nikogar. Nevihta, dež, mraz, samota in utrujenost tako vse močneje hromijo (samo)zavest. Sem slabič, če odneham? Bo zaradi tega kaj drugače? V gorah preži nate že tako ali tako veliko nevarnosti. Imaš otroke in ženo. Nisi odgovoren samo zase… Tako kot vihar okrog, tudi znotraj mene ne popušča. Ko že v drugo skozi vodne curke poskušam doseči Dom Valentina Staniča korak končno zastane. Sprva me prešine olajšanje s priokusom grenkobe. Hkrati sem vesel in razočaran. Ne bo več bolečih bojev z demoni, a hkrati ne bom več tako blizu neba. Čeprav sem prizemljen, še vedno pogledujem proti črnim oblakom, ki jih parajo bliski, njihov oglušojoč zvok pa se odbija in odmeva med stenami. Kot, da me želi opozoriti: “Stoj, ne smeš več naprej!” Nahrbtnik in stvari v njem so prepojeni z vodo in zato nosim še kakšna 2 kilograma dodatne teže. Prstov na rokah in nogah skorajda ne čutim več. Kljub vrhunski opremi sem premočen do naježene kože. Ker vremenska napoved tudi za naslednja dva, tri dni ni nič kaj obetavnejša, moram priznati (do)končno premoč narave. Sprijaznjenost s situacijo nastopi hkrati z vdanostjo v usodo. Oboje prinese mir. Pot v dolino je dolga in ves čas razmišljam samo o tem, kako se je višja sila tudi tokrat z mano kruto poigrala. Je naklučje, da sem lani ob istem času odstopil na sloviti dirku Ultra trail du Mont Blanc, nekje v Švicarskih Alpah? Ko me je ravno tako zajelo močno neurje? Vso leto sem se načrtno pripravljal za tekmo, da ne ponovim lanskih napak. Kupil sem vrhunsko, nepremočljivo opremo. Delal treninge za prisilno, hitro regeneracijo. Bil 24 ur in več v nenehnem pogonu in premagoval s tekmo primerljive višinske metre. Slovensko planinsko pot sem si izbral za alternativo takoj, ko sem izvedel, da bo UTMB zaradi pandemije COVID19 odpadel. Že prvi dan sem videl, da sem to sezono res vrhunsko pripravljen. Organizem se neverjetno hitro regenerira. Imunski sistem in metabolizem na poti sta delovala odlično in nisem staknil nobene poškodbe. Kljub sedem kilogramskemu nahrbtniku sem se premikal relativno hitro in glede na to, da nisem alpinist, sem dokaj spretno plezal na nekatere zelo zahtevne vrhove dvatisočakov kot so Koroška Rinka, Skuta in Jezerska Kočna. Kljub temu, da je nehalo deževati in mimo mene vozijo avtomobili polnih turistov, ki želijo videti Triglav, mehanično hodim naprej. Vem, da je to le trenutno stanje, ki ga bo spremenil že naslednji črni oblak. Eden tisočih, ki se je zataknil med temi vrhovi in ne najde izhoda. Nasproti mi spet pripelje avto. Voznik upočasni, ustavi in spusti steklo. Vame butne topel zrak pomešan z vonjem novega usnja. Iz notranjosti nabija glasba. Neznana osladna popevka. Oče, ki vozi vpraša: “Kje so Vrata? So še daleč?” Kakšno filozofsko vprašanje sem ciničen sam pri sebi in se spomnim Blakovega citata iz Poroke in nebes: »Če bi očistili vrata zaznavanja, bi se človeku vsaka stvar pokazala takšna, kakršna je – neskončna. Kajti človek se je zaprl, da vidi vse reči le skozi ozke razpoke svoje votline.« “Vrata so vse to,” odgovorim in pokažem po cesti navzgor in navzdol. “Kje je dom v Vratih?” vpraša njegova blond, v roza oprijeto majčko z naramnicami oblečena prsata žena, ki se skloni nekoliko naprej proti meni. Ker se mi miselnih igric ne da več igrati, pokažen v smeri od koder sem prišel in ocenim: “Kakšnih šest do sedem kilometrov naprej.” “A se Triglav vidi od tam,” je še naprej radovedna in ko obrne glavo ter s pogledom ošine zadnji sedež, kjer sedi njuna hčerka, se ji na ušesih zazibljejo velikanski zlati uhani. “Danes bolj težko,” sem redkobeseden, kar potrdim s pogledom uprtim v meglo zavite vrhove. Ob njenem kimanju ji na vratu zarožlja velika, težka, zlata verižica. Mož se prisiljeno nasmehne in tudi on pokima, hčerka pa zdolgočaseno sedi na zadnjem sedežu in zre nekam predse. “Hvala in nasvidenje,” sta oba vljudna. Zatemnjeno steklo na vratih se dvigne in avto odpelje počasi naprej.