Zamenjajmo lajno

Da bi se trudila ugajati drugim in zvesto poslušala njihove “dobronamerne” nasvete, od januarja ni več…

Z novim letom sem po desetletju praznih obljub končno izbrala skok v neznano. In čeprav pristanek v “krasnem novem svetu” ni lahek, elegantno mehak, zmeraj enostaven in prijeten, je drzna in drugačna, adrenalinsko živa, a še zmeraj varna desetpasovna avtocesta v primerjavi s starim razritim kolovozom, ki sem ga (z)drajsala v Coni udobja.
Zvestega poslušanja dobronamernih nasvetov, kako izgledati, se vesti, misliti, čutiti, skratka predvsem ugajati drugim, od januarja tako ni več. Raje zaupam svojim instinktom. Mogoče kdo bolje ve, kaj potrebujem, hočem, si želim, če ne sama? Konec je tudi kritičnega razmišljanja, zoprnih navad. Zgodaj se odpravim spat, če telo tako hoče, pa čeprav družina protestira, pred tem si, povsem sebično in mrtvo hladno, podarim še pol ure z dobro knjigo, s katere sem prej le brisala prah, predvsem pa se trudim, bi se z Gandhijevo strategijo satjagrahe, nenasilnega odpora, borila s permanentnimi pritiski in stresom.
Zakaj pravzaprav delamo stvari, ki jih ne želimo? Zakaj se večerni čokoladi recimo nismo odpovedali že zdavnaj? Ker se nam to, ko pišemo novoletne zaobljube, zdi nadvse preprosto. In jasno nam je, da navade niso usodne. Da lahko vsako srajco, ki nas omejuje, pa četudi je železna, nadomestimo, ignoriramo ali spremenimo. Da je rutina samo izklop možganov, ki ves čas pač iščejo načine za varčevanje z napori. Tako učinkoviti potem lahko zavzamejo manj prostora, za kar jim je vsaka mama ob porodu hvaležna – in ne nazadnje smo z viškom mentalne energije izumljali kopja, namakalne sisteme, video igrice, orožje, letala, likalnike, zdravila.
Razdvojenost človeške narave je zabeležena že v Svetem pismu, v Poslanici Rimljanom: “… kajti dobro hoteti je sicer v moji môči, dobro delati pa ni. Ne delam namreč dobrega, ki ga hočem, ampak delam zlo, ki ga nočem.” Že pred dva tisoč leti je torej njen pisec, sveti Pavel iz Tarza, govoril o boju med željami in dejanji, ki so zunaj našega nadzora. In verjamem, da se velika večina lahko poistoveti z obstojem enega ali celo več delov razcepljene osebnosti, za katere se večkrat zdi, da nas obsedejo ter, kot zli duhovi, proti naši volji silijo v dejanja, ki nasprotujejo našim interesom. O tem je v prejšnjem stoletju tudi pisal znani švicarski psihiater Carl Gustav Jung. Prepričan, da obstajajo ti deli naše psihe, z lastnimi spomini, mislimi in čustvi, ki se od ega oddvojijo, narastejo in prevzamejo krmilo letala. Te “ukradene” kose je poimenoval psihični kompleksi. Sama pa to razdeljenost preprosto imenujem kar osebni teater – niz različnih vlog in oseb, ki jih menjujemo na odru. In čeprav se jih ne zavedamo čisto vedno, so odgovorne za naše odločitve, motive, želje, razmišljanja in dejanja. Da se kdaj celo zazdi, da smo spremenili karakter.
Prepoznavanje teh mnogoterih likov in dejstva, da svojih vlog zmeraj ne prevzemajo po naši volji, z zavestnim dovoljenjem, pa je v resnici prvi korak do uresničitve novoletnih ciljev. Številne meditacijske tehnike takšno stanje zavesti, ko si v prvi vrsti zatemnjene dvorane ogledujemo igro vseh teh odcepljenih delov našega jaza ter smo predvsem pozorni na okoliščine, ki vplivajo na zamenjavo glavnih likov, slikovito opišejo z besedno zvezo “tihi zunanji opazovalec”. In ko končno vse to ponotranjimo, ne čakamo več na 1. januar, da se namažemo s kremo, si uredimo pričesko, nehamo kričati na otroke, kaditi, popivati, se prenajedati, varati, življenje preživljati z nekom, ki tega ni vreden, ali pa močiti posteljo, gristi nohte in sesati palec. Vse to se nam zgodi v trenutku. Kar samo…

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja