Na veliko stvari nimamo vpliva…

Po jutranji rutini sva se z Mirom okoli 5:15 dobila v jedilnici gostilne Kovač, kjer nama je prijazno osebje zaradi najine (pre)zgodnje ure že prejšnji večer pripravilo zajtrk. Zame so pripravili tudi nekaj sendvičev za malico. Pri zajtrku sva kramljala, kako je potekal njegov prejšnji večer in kovala načrt za dan, ki je bil pred nama. Od tega dne je bilo namreč odvisno koliko poti mi bo ostalo za zadnji dan, kako hitro bom moral vstati in posledično koliko spanca si bom lahko privoščil ter seveda kako hitro bom moral teči. Ker sem bil eden izmed osrednjih gostov na svečani, tradicionalni prireditvi v Otoku, ki se je pričela v soboto ob 11.00 uri, si seveda zamujanja nisem mogel privoščiti. Če bo šlo vse po načrtih bi moral biti v Dolenjskih Toplicah, ki so od Kresnic oddaljene dobrih 80 km približno po dobrih 12-tih urah teka. Seveda v te ure nisem vštel vseh postankov in morebitnih orientacijskih ter drugih zapletov na poti. Zato sem si pustil še dve uri za rezervo. Če bo Miro uspešen pri iskanju poceni prenočišča, bi lahko bil v postelji že ob 21.00 uri…

Običajna jutranja rutina: raztegovanje, oblačenje, nanašanje kreme na občutljive dele, priprava opreme za pot, sestavljanje načrta, zajtrk…

“Najprej sem prečkal Kresniški most, ki je oddaljen kakšna dva kilometra od točke v Hotiču, kjer sva prejšnje popoldne ob spomeniku z Mirom spoznala gospoda Juga in kjer so partizani z rešenimi zavezniki s pomočjo domačinov, ki so si  izmislili prevaro, prečkali Savo. Nemško oblast so namreč kmetje zaprosili, da bi tisto noč tovorili konje in vozove preko Save za žetev na drugem bregu. Nemci so jim to dovolili in tako je bil tisti večer v dolini Save takšen hrup in vpitje, da se veslanja seveda ni slišalo.”

Že od daleč se proti vrhom hribov na levem bregu Save vidi kamnolom, kamor pelje žičnica Tovarne apnenca. Spušča se na drugo stran reke v vhod tovarne, ki jo je leta 1929 postavil slikar Gvido Birolla. Tovarna, ki je tik ob Železniški postaji je takoj opaziti, ker izstopa iz okolja, predvsem pa zato, ker vanjo pelje žičnica.

Kot prejšnji popoldan sem spet tekel proti točki, kjer so partizani in zavezniki prečili Savo, le da sedaj na drugi strani reke. Teren je bil razmočen, blaten in težko prehoden, saj je celotno območje nekakšna odprta cona tamkajšnjega kamnoloma oz. tovarne apnenca. Z mokrimi čevlji in blatom poškropljenim do kolen se mi je nekako le uspelo prebiti do tirov železniške postaje in prvega vzpona na Kresniški vrh. Po dobrih 16-tih kilometrih predvsem gričevnatega območja sem prispel v vas Volčja Jama, kjer se moja pot, ki zavije rahlo desno in rokav Save, ki zavije levo, ločita. Nato spet stečem čez nešteto majhnih vasi, zaselkov in krajev ter po številnih gričih in hribčkih. Gor in dol. Leskovica pri Šmartnem, Višnji grm, Razbore, Moravče pri Gabrovki, Tihaboj, Selo pri Mirni, Migolica, Mirna…

Vmes berem sms sporočila ljudi, ki me spremljajo in me čakajo ob poti, kjer imajo zame pripravljene prigrizke in vodo. Prav tako dobim sporočilo, da se mi bo naslednjega dne na zadnjih 15-tih kilometrih na poti do cilja pridružila večja skupina rekreativnih tekačev iz Semiča. Po slabih 50-tih kilometrih in nekaj malega manj kot 2.000 višinskih metrih, v dobrih sedmih urah prispem v kraj Mirna, kjer sva dogovorjena z Mirom, da bom pojedel kosilo, si dopolnil rezerve za zaključek poti in se preoblekel. Dan je bil namreč vroč in soparen, tako da sem se pošteno spotil. Na srečo je bilo na poti veliko vode in prijaznih ljudi.

…zato se je nesmiselno boriti.

Po največji porciji njokov z morskimi sadeži, ki sem jih kdaj koli videl in pojedel, sem se stežka pripravil na dolg spust proti Trebnjem oz. Dolenji Nemški vasi. Sploh, ker me je do tri kilometre oddaljene vasi Gomila, kjer me je GPX trak usmeril levo v gozd, spremljala asfaltirana in dokaj prometna cesta. Po takšnih poteh, sploh če gredo navzdol, tečem zelo nerad. Trda podlaga namreč zelo neugodno vpliva na razbolele mišice, sklepe in vezi. Na splošno je bilo asfalta in prometnih cest na celotni poti kar veliko in prvotna ideja, da bi se iz tega kdaj razvila prva večdnevna, etapna in samooskrbna ultra trail tekma v Sloveniji, se je počasi pričela kristalizirati. Sploh, ker v njej niso prepoznali potenciala zaposleni na Ministrstvu za obrambo ter v Slovenski vojski, ki sem jih povabil k sodelovanju. Ponudil sem jim namreč sodelovanje, da bi vzporedno naredili še mednarodno tekmovanje v teku elitnih vojaških skupin. Tako bi lahko naša vojska seveda pomagala pri organizaciji, logistiki in pomagala pri delu na celotnem projektu. To se do sedaj, še na žalost ni izšlo.

Konec septembra se prične temniti zelo zgodaj, že okoli 18. 30 ure. Bil sem tik pred Žužembergom, zato sem poklical Mira, da bi se dobila v Dvoru, nekaj kilometrov nižje.

Včasih se je enostavno treba samo (pre)pustiti…

Iz razmišljanja me prebudi prvi mrak, ki se je pričel spuščati. V tem času (konec septembra) se prične namreč temniti že okoli 18.30 ure. Bil sem tik pred Žužembergom, zato sem poklical Mira, da bi se dobila v Dvoru, nekaj kilometrov nižje. Spet sem bil namreč na prometnici in brez čelne svetilke, saj sem računal, da bom ob tem času že v bližini Dolenjskih Toplic. Da bi tekal v tem stanju, ko sem bil že pošteno utrujen in to sredi noči ob glavni cesti ni najbolj varno, sem razmišljal in sklenil, da bom Mira počakal kar v Žužembergu. Ker sva nazadnje govorila pred dobre pol ure, sem pričakoval, da bo pripeljal v kratkem, saj je do Dolenjskih Toplic le dobrih štirinajst kilometrov. Po petnajstih minutah sem ga ponovno poklical, a njegov telefon je bil neodziven. Ker me je že pošteno zeblo in ker do Dvora ni bilo daleč sem vseeno tvegal in pričel teči. Promet je bil na srečo zelo redek, a kljub temu, mi je bilo sila neprijetno, saj ni bilo nobene cestne razsvetljave. Zato sem ves čas tekel „na pamet“ in moj edini kompas sta bila ura in rob ceste. Malo pred 21:00 uro sem prispel do vasi Soteska. Vmes me je poklical Miro, ki je doživljal napade panike. Ceste v okolici Dolenjskih Toplic v smeri Žužemberga so bile namreč popolnoma zaprte. Dela na njej bi se morala namreč že zdavnaj zaključiti, saj so trajala že od začetka avgusta. Med iskanjem obvoznih poti, se mu je spraznil mobilnik in tako je v krogu taval, spraševal ljudi, ki so ga napačno usmerjali…

“V življenju gre redkokdaj vse po načrtih. Toda ali ni ravno zaradi njegove nepredvidljivosti vse tako vznemirljivo?”

…življenjski usodi.

Ko sva se končno dobila v Meniški vasi pri kampu Polje je bila ura skoraj polnoč. Prezebel, lačen in utrujen sem se zvalil na zadnji sedež in se prepustil monotonemu zvoku motorja, ki me je v trenutku zazibal v dremež. Sladka omama pa je trajala zgolj nekaj minut, kolikor sva pač potrebovala do penziona Jakec v Dolenjskih Toplicah, ki je bilo moje zadnje pribežališče na celotni poti. Ne da bi kaj pojedel in se umil, sem padel v posteljo. Pred tem sem dal samo še polniti baterije v uri in telefonu v katerem je bilo nastavljeno bujenje ob 4:30.

POVEZAVA DO MEDIJSKIH OBJAV.