Knjiga Od pekla do raja je rasla tam, kjer se besede običajno umaknejo tišini. Rodila se je leta 2017, sredi moje prve resnično prelomne ultratekaške izkušnje na Marathon des Sables v Peruju. V puščavi, daleč od udobja in vsakdanjih vlog, sem se prvič zares srečal sam s seboj. Z Urško sva takrat začela zapisovati drobce misli, pogovorov in notranjih premikov – ne zato, da bi nastala knjiga, temveč zato, da bi razumel, kaj se mi dogaja onkraj bolečine in utrujenosti.
Ultratek me je slekel do bistva. Ko telo obstane na robu zmogljivosti, spregovori duh. V teh trenutkih se odpirajo vprašanja smisla, vere, strahu in zaupanja. Zapisi so se kopičili, a rokopis je dolgo ostal v predalu – morda zato, ker sem moral pot najprej prehoditi do konca, preden sem jo lahko zares povedal. Pobuda Kulturnega centra Maribor je zgodbo prebudila in ji dala obliko, v kateri danes lahko zadiham skupaj z bralcem.
“Če bi se kje srečali in bi me vprašali, kaj pravzaprav počnem in zakaj, vam tega res ne bi znal povedati. Ker ne vem. Vem pa, da lahko s svojim razpoloženjem nadziram vreme, ne (z)morem pa nadzirati razpoloženja. Zato tečem. Veliko. Včasih tudi dan in noč ali še dlje. In več ko tečem, bolj dovršeno se počutim. Ker medtem ustvarjam nek svoj svet, v katerem se prepletata domišljija ter resničnost, na njunem križišču pa živijo duhovi preteklosti z junaki sedanjosti. Ki se borijo za prostor, za priznanje. Ker včasih niso več zadovoljni v temi, saj so prepričani, da so tam že predolgo. Zato so jezni, pridobivajo moč, terjajo pozornost in če se jim ne posvetim v samoti, se z njimi pogovorim, si s kremplji utrejo pot v prihodnost, kjer me pričakajo divji in nepredvidljivi. Zato tečem – da ne (z)bežim.”
Od pekla do raja ni knjiga o kilometrih, rezultatih ali tekmovalnosti. Je potovanje vase. Je zgodba o tem, kako se v največji temi lahko rodi jasnost, kako bolečina postane učiteljica in kako se skozi gibanje, naravo in vztrajnost znova povežemo z nečim večjim od sebe. Del te poti je bil že prej raztresen po mojih blogih, zdaj pa se je zbral v celoto – kot tih opomnik, da je vsak tek, tako kot življenje, predvsem duhovna pot.
Recenzijo knjige, ki jo je napisala filozofinja, publicistka in pesnica Marija Švajncer, si lahko preberete TUKAJ.