Večna tekača

Naporen vzdržljivostni tek med neskončnimi kompromisi v partnerskem odnosu. In srdit boj z rojem nadležnih muh med intervalnimi kortizolskimi treningi s tremi odraščajočimi otroci. Z vsakim po drugi zahtevni stezi seveda. Ker lakota stvari precej zakomplicira in poslabša, pa naju čaka vsaj še trideset let fartleka v službo. Aja, sva že omenila, da imamo tudi psa in morskega prašička? Da azile redno podeljujemo paličnjakom, martinčkom, ribam? Šolskim hrčkom?
Ni čudno, da se občutljiva moška duša včasih zlomi. Da mir pobegne iskati celo v puščavo. Medtem, ko trd(n)a ženska? Vztraja. Zato je Ona (Non plus) Ultra, On pa? “Samo” Robert. In športne zmage njegove, a besede njene.    

                                                     

Ona (Non plus) ULTRA

Le kako ti vse uspeva, je vprašanje, ki me zasleduje. In najpogosteje se v odgovor zgolj filmsko nasmehnem. Ker nočem ubiti iluzuje, da je VSE res (ne)mogoče. Ali vsaj meni ne uspeva in potem spet nisem prava za pisanje receptov.

Resnica gre namreč takole: vstajam okoli četrte ure zjutraj in komaj do osme pritečem v službo. Želim si mrtvo hladno reči da zato, ker toliko časa pač porabim za tuš, make up, frizuro… Ampak bi lagala.

Najpogosteje se v odgovor zgolj filmsko nasmehnem.

Make up? Najbolje permanentni, da tople vode ne izumljam vsako jutro znova, nohti pa naravni, da nisem kot ujeda. Frizura? Daljši so lasje, lažje jih prenašam. Oblačila? V vseh barvnih odtenkih, dokler so črni. Popolna vadba? Preskakovanje ovir v vsakdanjem življenju. Obroki? Pogrej, pojej ostanke nedeljskega kosila … in tako naprej po liniji najmanjšega odpora, z motom – poenostavi si življenje. Le pri vzgoji se vse zakomplicira – če vprašate otroke sem zoprno dosledna.

Kot mama treh, udomačena gospodinjska feministka, športnica, novinarka, urednica mesečnega magazina in žena puščavskega tekača imam zato nešteto dobrih razlogov, da življenje, zdravje, mir, uživanje, hrano, lepoto in modo razumem čisto po svoje – po duši in izobrazbi #filozofskoradovedno.

On (samo) Robert

Na prvo žogo se težko odločim, kaj me (naj)bolj “dotolče” – klasična stotica z nekaj tisoč višincev ali vikend z družino. Ko enkrat poznaš zakonitosti telesa, na športnih poteh namreč ni več (pre)hudih presenečenj. Pri ultri denimo veš, da te po dobrih petnajstih urah čaka (bolj ali manj) slavni konec.

In družina? To je čisto druga pesem. Pa ne, ker nisem “čredni” človek, ampak včasih si ob pritisku na živce pošteno grizem nohte. Ker ko glava misli, da pozna že vse naravne katastrofe, se nov krog potresnih sunkov zares šele začenja. Bog ne daj, da se  v zgodbo vmešajo bogovi in pošljejo cunami, potem se res lahko skrijem le še v puščavi.

Osivel stepski volk pač potrebuje “pobege”.

Zato ni enostavno orkestrirat pet posebnih talentov in velikokrat, priznam, si v zaklonišču strahopetno ližem rane. Sreča, da prva veja oblasti razume šibke točke moje občutljive duše. Ki teče za življenje, ker osivel stepski volk pač potrebuje “pobege” v votlino, skrito med gorovji.

Hja, ni kaj – neizmerno sem hvaležen, da kljub vsemu oficirske epolete pred drugimi še vedno meni lepiš na ramena.

😉


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja