Sedaj, ko je vse za mano, bi rad strnil nekaj ključnih misli o Pohorje–Kozjak Trailu.
Ker Pohorje že dobro poznam, prav tako kot velika večina vas, se bom tokrat nekoliko bolj posvetil Kozjaku. Preden pa se odpravim tja, se želim za trenutek vrniti na Pohorje. Na uradni otvoritvi Pohorje–Kozjak traila je bilo čudovito videti toliko ljudi, ki jih povezujeta ljubezen do narave in veselje do gibanja. Prav takšni trenutki dokazujejo, da pohodništvo in trail tek ni le šport, ampak skupnost ljudi, ki jih druži ista strast.
Foto: Žan Osim
Iskrena hvala vsem, ki ste me pospremili na delu poti čez Pohorje. Matic, Martin, Mitja, David (in še en, katerega imena si žal nisem zapomnil, oprosti🥺 ) – vaša družba, spodbudne besede in dobra volja so poskrbeli, da so kilometri minevali veliko hitreje in z nasmehom na obrazu. Pot je bila zaradi vas veliko bolj zabavna, lahkotna in nepozabna, kot bi bila, če bi jo pretekel sam.
Posebna zahvala gre Martinu, ki je vztrajal vse do Dravograda. Takšna podpora je na dolgih poteh neprecenljiva. Tako dobro in hitro nama je šlo, da sem v naglici na planinski koči pod Kremžarjevim vrhom pozabil telefon, kar je kasneje sprožilo pravo verižno reakcijo. A o tem nekoliko kasneje.
Foto: Mitja Steinbach
V Dravogradu me je pričakal sin Jaša. Pripeljal mi je sveža oblačila, opremo, hrano, pijačo in vse potrebno za nadaljevanje poti. Takšni trenutki podpore na dolgih preizkušnjah pomenijo veliko več, kot si lahko predstavljamo. Ko imaš za seboj že okoli 70 kilometrov in 3000 višinskih metrov, te topel nasmeh, nekaj spodbudnih besed in dobro pripravljena okrepčilna postaja napolnijo z novo energijo.
Po kratkem postanku, preoblačenju in okrepčilu je bil čas za nadaljevanje poti proti Košenjaku. Vzpon iz Dravograda (390 m) na Košenjak (1522 m) sploh ni mačji kašelj. Še posebej ne takrat, ko imaš za seboj že približno 70 kilometrov in 3000 višinskih metrov, iz nahrbtnika pa ti spalna vreča ves čas vztrajno šepeta: »Zlezi vame. Objela in ogrela te bom.«
Tik pod vrhom stoji planinski dom na Košenjaku, ki sem ga dosegel po slabih dveh urah vzpona. Tam mi je »najboljša ekipa iz raja« zaradi zaprtosti koče nastavila vodo. To je bil neprecenljiv trenutek, saj vode od začetka vzpona na Košenjak pa vse do potoka Mučke Bistrice med Pernicami in Svetim Jernejem nad Muto praktično ni. Ko se po dolgih urah gibanja znajdeš sam sredi noči, postanejo takšne malenkosti neprecenljive.
Že takoj ob prihodu sem za planinskim domom zagledal pokrit oder, kjer verjetno občasno organizirajo prireditve, in v njem takoj prepoznal priložnost, da za kakšno uro naberem moči za nadaljevanje poti. A ta ura se je na koncu nekoliko zavlekla.
Proti vrhu Košenjaka sem se odpravil šele ob sončnem vzhodu in doživel enega najlepših trenutkov celotne poti. Na vrhu, poraslem z bujno zeleno travo, se pogled odpre na vse strani. Suhi osamelci dreves, potopljeni v zeleno valovanje pokrajine, ter sramežljivo jutranje sonce, ki se skriva za meglicami bližnjih vrhov, ustvarjajo prizor, ki me bo še dolgo spremljal.
V takšnih trenutkih pozabiš na utrujenost, na boleče noge in noč, ki je nisi prespal v udobnem zavetju domače postelje.
Ostane samo hvaležnost, da lahko doživiš nekaj tako preprostega in hkrati tako veličastnega. 🏔️✨
SE NADALJUJE