Ko gre puščava skozi tebe
Veter nosi pesek čez robove sveta, kot bi hotel izbrisati meje, ki jih ljudje tako vztrajno rišemo — na zemljevidih in v lastnih glavah.
Afrika me nikoli ni zanimala na preprost način. Ni bila destinacija, temveč napetost med lepoto in surovostjo, med življenjem in robom, kjer se začne nekaj, česar ne znaš poimenovati. Vedno znova me je vlekla nazaj, ne zaradi tega, kar ponuja, ampak zaradi tega, kar skriva.
Tokrat sem stopil nanjo že četrtič. Drugič v njeno prostranstvo onkraj gorovja Atlas.
A nekaj je bilo drugače.
Ne zato, ker bi se Afrika spremenila, ampak zato, ker sem se jaz.
Letališče, ceste, ljudje, potepuški psi, glasovi ulic, vonji — vse to je bilo znano, skoraj domače. In ravno to me je zmotilo. Afrika ne bi smela biti udobna. Ni kraj, kjer se počutiš varno v svojih predstavah. Je kraj, kjer se te predstave začnejo lomiti.
Vedno sem verjel, da potujem tja, da bi videl svet. A nekje med prejšnjimi potovanji se je zgodilo nekaj skoraj neopaznega: Afrika je začela gledati nazaj.
In tokrat… nisem več mogel odvrniti pogleda.
Nisem prišel samo zaradi tekme. To sem si govoril samo zato, ker je zvenelo dovolj racionalno. Ultra X Sahara je bil le okvir — pet dni, etape, kilometri, vročina, pravila. Struktura, ki daje občutek nadzora.
Pod to pretvezo pa je bilo nekaj drugega.
Nekaj, česar si nisem želel zares poimenovati.
Vprašanje, ki ga nisem znal ubesediti.
Puščave ne zanimajo tvoje razlage. Ne zanima je, kdo si bil doma, kaj si dosegel, kako si se definiral. Zanima jo samo, kaj od tebe ostane, ko vse to odpade.
In nekje globoko sem vedel — tokrat ne grem skozi puščavo.
Puščava bo šla skozi mene.