V svetu športa me je na pragu tridesetih najprej za nekaj let zasvojilo cestno kolesarjenje, vendar sem si čez čas ustvaril družino in začel razmišljati o enakovrednem, a manj nevarnem adrenalinskem izzivu. Kot kolesar si namreč zelo izpostavljen udeleženec v prometu. Za treninge je treba vložiti ogromno časa, ki pa ga zaradi družine, službe in drugih obveznostih ter krajših dni v posameznih letnih obdobjih seveda primanjkuje. Tako sem iskal novo, enako zahtevno športno alternativo, ki bi me zadovoljevala do te mere kot kolesarstvo. Našel sem jo v trail teku. Teki v naravi, po pretežno hribovitem terenu, so v meni takoj sprožili močno kemijo in kaj kmalu postali oblika treningov oziroma priprav na ultra razdalje. V moji drugi sezoni trail tekov (2017) sem se tako ob tekmah v gorskih trail maratonih prvič udeležil tudi ultra razdalj in sicer tistih v dolžini okrog 100 kilometrov, ter vse brez posebnih težav tudi uspešno zaključil. Tako sem našel šport, v katerem uživam, dosegam pa tudi kriterije težavnosti, ki sem jih sposoben premagovati in to me zadovoljuje.

PRIPRAVE, TRENINGI…
Kot kolesar sem si zgradil trdne temelje in dobro osnovo, zaradi katere lahko z vzdržljivostjo kljubujem s tekom na razdalje med 40 in 120 kilometri, trajajo pa do dvajset ur ali celo več. Ob zaključku vsake sezone narediva s tekaškim prijateljem in mentorjem Alešem Novakom analizo in načrte za naprej. Navadno izberem dve do tri tekme, ki izstopajo bodisi z zanimivo konfiguracijo, dolžino, časovno umeščenostjo, ali s čim drugim, vsa ostala tekmovanja pa so zgolj priprave nanje. Tečem praktično vsak dan in skrbim, da postopoma dvigujem nivo pripravljenosti. Ob tem pa vsaj dva do tri krat tedensko obiščem še telovadnico, kjer delam vaje za moč, ravnotežje, koordinacijo in gibljivost. Zato se tudi redno raztezam. Treningi na letni ravni izgledajo kot ciljan vzpon proti vrhu piramide, kjer je terminsko umeščena ena izmed tekem sezone. Tik pred nastopom začnem intenzivnost treningov načrtno spuščati, tako da pridem nanj dobro regeneriran in spočit. Če bi letni načrt ponazoril slikovno bi ob treh izbranih tekmah sezone vse skupaj v grobem izgledalo kot trije vrhovi, ki štrlijo iz stopničastega vzpenjanja proti in ne prestrmega spusta iz njih. V obdobju srednje intenzivnih treningov pretečem tako v povprečju med 60 in 80 kilometrov na teden, v najintenzivnejši fazi pa tudi do 120 kilometrov. Kot vsako, ima seveda tudi moje telo omejitve. Zato v letu naredim dve do tri krajše desetdnevne odmore, da se telo odpočije tako na fizični kot mentalni ravni. S pametnim pristopom in dobro uravnoteženostjo treningov in počitka, lahko preprečimo marsikatero poškodbo. Seveda pa pri vsem skupaj igra zelo pomembno vlogo tudi prehrana. Zato sem v zadnjih dveh letih tudi to popolnoma podredil ultra tekaškim ciljem.

PRIMERJAVA DOMAČIH IN TUJIH MARATONOV
»S pomočjo sponzorjev, ki mi omogočajo udeležbo na večjih tekaških preizkušnjah v tujini, spoznavam sebi podobne tekače in odkrivam svet ter naravne zaklade, ki so dostopni zgolj s premagovanjem narave na ta način. Tudi v Sloveniji smo na dobri poti do razvoja in napredka trail teka. Imamo zelo dobre naravne pogoje, razgibane terene in bogato nacionalno tradicijo gorništva in alpinizma. Toda ker smo pozno začeli s to športno dejavnostjo, se seveda ne moremo primerjati z državami, kjer to počnejo že zelo dolgo. Z načrtnim razvojem turizma, specializiranega za tek in podobne športne discipline, bi lahko dosegli veliko boljše rezultate in postali zanimivi tudi za tuje vlagatelje, organizatorje in tekmovalce. Z boljšim povezovanjem športnih društev, podporo medijev ter sodelovanjem posameznikov, bi z dobro promocijo lahko tudi v Sloveniji naredili odmevne tekaške zgodbe. Trenutno je udeležba tujcev na domačih trail tekmah, zgolj za vzorec. Tujih elitnih tekmovalcev, ki bi dvignili nivo prireditve, pa žal sploh ni. Lani decembra sem se udeležil svetovno znanega, 250 km dolgega ultramaratona Des Sables v Perujski puščavi Nazca, kjer je bilo ob 450 udeleženih vsaj 50 tekmovalcev svetovnega slovesa. Celotna prireditev je bila seveda na zelo visokem nivoju. Vseh sedem dni so nas na vročem pesku spremljala terenska vozila, helikopterji. Na vsaki časovni točki je bilo prisotno zdravniško osebje. Vsak tekmovalec je bil opremljen z GPS oddajnikom ipd. Seveda je štartnina za tekme tega formata tudi temu primerno visoka. A če za ta denar veliko ponudiš, bo tudi udeležba temu primerna.

TRAIL MARATON POHORJE
»Seveda sem kot domačin navdušen nad našo lokacijo. Živimo v mestu, ki je na eni strani obdano s Pohorjem, na drugi pa se razprostira strani Kozjak. Tako lahko praktično kar z domačega praga dostopamo do hribovitega terena. V Sloveniji je samo še na Gorenjskem in delno Primorskem koncu boljši naraven poligon za treninge. Škoda, da ni Pohorje še kakšnih tisoč metrov višje, tako bi bilo možno trenirati tudi vzdržljivost in moč v daljših strmih delih. Vseeno pa ponuja dobro kombinacijo krajših strmin ter dolgih in razgibanih poti. Po eni strani sem zadovoljen, da to področje še ni tako turistično razvito, saj bi s tem zgubilo nedotaknjenost in prvinskost, ki jo še vedno skriva globoko v sebi. Tako vzdržuje svojo divjo naravnost, ki jo kot terenski tekač iščem tudi v sebi, saj se tekom ne ukvarjam zgolj zaradi športnih rezultatov temveč predvsem zaradi odkrivanja sebe in iskanja mej. Tek v naravi mi ponuja pobeg, sprostitev, odklop in vračanje k našemu bistvu.
