ko gre puščava skozi tebe
PREHITRO
Start se zgodi še v temi, ko je svet tišji, kot bi moral biti, in robovi sipin šele začenjajo loviti prve sledi svetlobe.
Zrak je hladen, a v njem že čutiš, kaj prihaja. Sonce tukaj ne vzhaja nežno.
Dva najhujša sovražnika v puščavi sta preprosta — pesek in sonce.
Odštevanje se začne brez dramatike. Številke padajo, vprašanja se kopičijo, odgovori pa ostajajo nekje v ozadju. V takih trenutkih ne iščeš več logike. Ostane samo odločitev.
Zaupati.
Kot vedno — vase.
Prvi kilometri minejo lahkotno, skoraj varljivo. Stopala se še ne pogrezajo globoko, pesek je hladen in trdnejši kot kasneje čez dan, korak pa elastičen, skoraj lahkoten. Dih je miren, enakomeren, kot da telo še vedno verjame, da je to samo še en tek.
Ritem je hiter.
Prehiter.
Z Oliverjem, za katerega bom kasneje izvedel, da je oče treh otrok in profesionalni vojak iz Združenega kraljestva, se počasi oddaljujeva od skupine. Po nekaj kilometrih se nama pridruži še Dominik, mladenič, za katerega sprva ne verjamem, da bo s takšnim tempom zdržal do konca dneva — kaj šele vseh petih.
Motil sem se.
Tekli smo hitro, prehitro, a njuna energija me je potegnila s sabo. Korak postaja daljši, stik s tlemi krajši, dihanje globlje, a še vedno pod nadzorom. V takih trenutkih ne razmišljaš o ceni.
Samo tečeš.
Po petnajstih kilometrih postane jasno, da tempo ni več moj. Podlaga se začne spreminjati, pesek postaja mehkejši, korak se pogreza globlje, izriva več energije. Dih se rahlo skrajša, skoraj neopazno, a dovolj, da ga začutiš.
Dominik pospeši in kmalu ostane le še črna točka pred nama. Oliver drži ritem, jaz pa začnem čutiti razpoko, najprej v dihu, potem v nogah.
Upočasnim.
Ne kot odločitev, ampak kot posledico.
Korak postane težji, stopala se globlje ugrezajo, pesek začne jemati več, kot vrača. Dih izgubi ritem, ki sem ga imel še nekaj kilometrov nazaj.
Nekaj kilometrov tečem sam, dokler se mi ne pridruži Stefen, nemški trail tekač. Med nama se začne nekaj, kar ni sodelovanje, ampak tihi dvoboj.
Ritem se izmenjuje. Nihče ne popusti, nihče ne čaka. Oba čakava na trenutek, ko bo drugi prvi pokazal razpoko.
Poganjava drug drugega preko meje. Prostor okoli naju se razblini, fokus se zoži, dokler ne ostane nič drugega kot njegov korak, njegova senca, razdalja med nama. Dih postane glasnejši, stik s tlemi trši, vsak korak bolj zavesten.
Na koncu je močnejši on.
Pred ciljem pospeši in si pribori nekaj minut prednosti.
Prvi dan se zaključi.
Dolžnik sem.
S Stefenom v cilju prve etape.