Nagovor

Vsak med nami ima svojo teorijo o življenju in smrti. Moja govori o trenutkih. Tistih nekaj prebliskih visoke napetosti, ki jih imamo za usodne in jim pripisujemo moč, da so nam življenje obrnili na glavo. predvsem pa o tistih tisočih majhnih, na videz »nepomembnih«, ki na koncu v resnici odločijo, kdo smo, čeprav mislimo, da so za vedno izgubljeni. A prav ti postanejo naša zgodovina, sedanjost, naša prihodnost – Mi! In nikoli ne pomislimo, da se jih nekoč ne bomo več spominjali. Da nas več ne bo. Na srečo pa redki poznajo svojo zgodbo že pred koncem.

Ta zrnca časa lovim med tekom, se prižigam, ugašam in nekega dne bom ugotovil, da ne (z)morem več. Da so tudi moji dnevi že (pre)šteti. Me je zato strah staranja? Včasih. Najpogosteje, v dolgi, gluhi samoti. Zato (se) skušam deliti z najbližjimi, tudi ko je težko in bi raje pobegnil.

To je moja teorija. če vam je blizu, 1. junija naredimo prvi korak ter s humanitarno akcijo za mariborski Hospic, Nemogoče je samo beseda, dokažimo, da lahko združeni premikamo meje, pomagamo nemočnim, izgubljenim, prestrašenim, osamljenim. Tistim, ki so ostali, ko so najbližji Morali oditi.

Leave a Reply