Oklep rdečega viteza

TRANSVULCANIA 2022 ali Kako dolgo se bom še boril za oklep rdečega viteza?

Družbene spremembe so močno spremenile vloge spolov in vse pogosteje, glasneje je slišati zahteve žensk, da hočejo nazaj svoje moške. In obratno, le da moški pri tem ne upamo biti  tako glasni.

Naravni tok namreč že dolgo ne teče več v pravo smer in kapital, ki obvladuje svet, vse bolj diktira naše odnose. Po vseh svetovnih katastrofah, krizah, vojnah, sušah in lakoti smo tako prišli do točke, ko (skoraj) vse že lahko zamenjamo, kupimo, nadomestimo. Tako “po uporabi zavrzi”  (predvsem mlajši) gledajo tudi na svoje najbližje. Če se tej potrošniški logiki tisti, ki smo še odraščali v socializmu, trmasto upiramo, pa večinoma bolj ali manj izpraznjeno in brezvoljno krmarimo barko v neznano. Pravih skupnih ciljev pa že dolgo ni in tisti, ki smo še ostali v paru, v večini bolj životarimo kot živimo skupaj. Tako si v dnevih brez barve, vonja in okusa postajamo povsem tuji, tradicionalne vloge se brišejo in v iskanju identitet, tako žena kot mož zmedeno tavata v gosti megli prepirov. A prilagajanju  ter iskanju kompromisov zmeraj zmaga močnejši, takšen je pač zakon narave, in šibkejši? Se lahko le podredi ali odide.

Tudi zato so moderne ženske vse bolj utrujene pod težkimi bremen, ki so si jih (kar) nekaj naložile tudi same. V kopici vlog, ki jih igrajo, ne da bi bile za to nagrajene, sta njihova koža ter duša zato vsak dan bolj tesni in da bi skrile najedanje časa, kupujejo lažne zamrznjene, botoksične nasmehe. In tako razpete med kariero ter družino kot vrvohodke balansirajo skozi natrpane urnike, vse mogoče zahteve in želje, ko več ne gre, pa grizejo druge in predvsem sebe. Ker – čeprav prej ali slej uvidijo, da popolnosti ni mogoče doseči, si tega ne priznajo. Nihče jih namreč ne razume, jim ne nudi opore.

Še najmanj moški, s katerim živijo, ki je pobegnil v svojo votlino ter pred njo postavil ogromno skalo, da se začiti pred rojem pobesnelih os, ki mu grozi z napadom. A tudi on je osamljen, pogreša toplino, mehkobo, nežnost, mir. Pogreša žensko, v katero se je zaljubil. Za katero bi (še vedno) naredil vse, toda ne ve, kako naj se tega loti, da so se skupaj z njo ne ujame  v past. Vse preveč jih je že videl, ki so v prilagajanju in želji, da bi ji ustregli ter pomirili njen bes, pozabi nase in tako niso (u)videli, da postajajo vse manj moški, ona pa vse manj ženska in z mlinskim kamnom okoli vratu skupaj  toneta proti rečnemu dnu ter upata na rešitev.

Na srečo sem moški, ki ni izgorel, se predal malodušju in izgubljene poti ne iščem v stekleni krogli ali se s kocko ledu in limono počutim bolj možato. Tudi “ljubezen” drugje ima svojo ceno in nenehno spreminjanje valut se na dolgi rok ne obrese. Največ pa vidim brezvoljnih, napol mrtvih, z vodenimi in topimi pogledi. Zagrenjenih nergačev, ki ne počnejo drugega kot da zastrupljajo okolje in svoje bližnje, včasih zelo agresivno. Ali kmalu za njimi maminih sinkov, ki ne bodo nikoli odgovorni odasli.

Zato se je vredno boriti s temnimi silami in z Rdečim vitezom biti bitko za oklep. Ko zaslišim njegov klic, se odzovem. Grem in si vzamem, kar je moje, ter ga po težki bitki ponosno razkazujem naokoli, vse dokler ne izgubi sijaja. Saj takoj, ko začne izgubljati blišč, ugaša tudi moja pomirjenost s samim sabo. Postanem grob, skoraj primitiven, in, glas, ki me kliče vse bolj močan. Zato se znova in znova vračam na bojišče – da sem po bitki utrujen ter (vsaj za nekaj časa) “nahranim” svojo moškost. Takrat sem lahko znosnejši. Za ženo in otroke. Zase.

Leave a Reply