Priznam, kar nekaj časa sem potreboval, da sem predelal vse, kar se je zgodilo na Ultra X South Africa 2026. Odstop mi je pustil nekakšnega notranjega mačka, občutek, ki ga težko opišem z eno samo besedo. Mešanico razočaranja, nejevere in vprašanj, na katera takrat še nisem imel odgovorov. Nisem človek, ki bi se zlahka sprijaznil z nedokončanimi zgodbami. Še posebej ne s tistimi, v katere vložim toliko časa, energije in pričakovanj. Tekme, ki si jih izberem za zaključek sezone, imajo zame poseben pomen. Niso zgolj še ena številka v tekaškem koledarju, ampak cilj, okoli katerega se pogosto vrtijo meseci priprav, načrtovanja in odrekanja. Takrat se običajno še posebej zavzeto pripravim, tako fizično kot psihično. Motivacije mi ne manjka, prav tako ne želje, da bi iz sebe izvlekel največ, kar v danem trenutku zmorem.

Tudi v Južno Afriko nisem odpotoval zgolj zato, da bi pretekel 330 kilometrov čez divjino Cederberga. Imel sem svoje cilje in ambicije. Računal sem na uvrstitev med prvo deseterico v absolutni konkurenci, v svoji starostni kategoriji pa sem si želel stopničk. To niso bila naključna pričakovanja. Za njimi so stale priprave, izkušnje in zaupanje v lastne sposobnosti.

Prva etapa je bila predvsem uvod v zgodbo. Nekakšno ogrevanje, spoznavanje terena in razmer ter iskanje pravega ritma. Pri večdnevnih ultratekih se mi nikoli ni zdelo smiselno preveč hiteti že prvi dan. Telo potrebuje čas, da se prilagodi, jaz pa sem se skozi leta naučil, da je pomembno prisluhniti občutkom in pustiti, da se tek razvija postopoma. Na drugi etapi pa sem že začutil, da prihajam na svoje. Šestdeset kilometrov čudovitega traila, teren, ki mi je bil pisan na kožo, in tisti znani občutek, ko se z vsakim kilometrom počutiš bolje. Izkušnje so me naučile, da pogosto potrebujem nekaj časa, da se zares ogrejem, potem pa lahko stopnjujem tempo in začnem loviti tekmovalce pred seboj.In prav to se je dogajalo. Iz kilometra v kilometer sem napredoval ter se že približal prvi petnajsterici. Na zadnjem vzponu in nato na brutalnem spustu, približno petnajst kilometrov pred ciljem, sem začel dohitevati tekače, ki so dan prej končali pred menoj. Eden za drugim so ostajali za mojim hrbtom. To je bil tisti del tekme, ki ga imam najraje: ko se telo odziva, ko noge še vedno sodelujejo in ko začutiš, da imaš v sebi še dovolj moči za napad. Nisem zgolj užival v enem najlepših trailov, kar sem jih doživel, ampak sem začel dobivati tudi potrditev, da sem dobro pripravljen. Moji cilji so se zdeli vse bolj dosegljivi. Po dveh etapah sem imel dober občutek, samozavest je rasla in pred menoj je bilo še dovolj kilometrov, da bi lahko pokazal, česa sem sposoben.

Vse je bilo pripravljeno. Vsaj tako sem mislil. Potem pa je prišla tretja etapa in z njo trenutek, ki je v nekaj urah obrnil na glavo vse, kar sem si predstavljal o svoji afriški avanturi.

Tretja etapa – ko telo opozori, da nekaj ni v redu

Tretji dan se je začel povsem običajno. Pred nami je bila nova etapa, vreme pa nam ni bilo najbolj naklonjeno. Pihal je veter, deževalo je in bilo je precej hladno. A takšne razmere so del večdnevnih ultratekov in me same po sebi niso posebej skrbele.

Začeli smo z nekaj ravninskimi kilometri, ravno prav, da sem se ogrel in ujel svoj ritem. Nato se je začel dolg vzpon po tehničnem terenu. Počutil sem se dobro, noge so sodelovale in postopoma sem napredoval proti vrhu. Tik pod njim sem ujel Kennya Aelbrechta iz Belgije in Stuarta Somervilla, oba tekača iz prve deseterice skupnega seštevka. To je bil zame dober znak. Po odličnih prvih dveh etapah sem čutil, da lahko še napredujem.

Tudi na spustu sem nekaj časa vztrajal za njima. Potem pa se je zgodilo nekaj nenavadnega.

Začutil sem zasoplost. Ne tiste običajne zadihanosti, ki jo pričakuješ po dolgem vzponu, ampak občutek, kot da preprosto ne morem dobiti dovolj kisika. Prva misel je bila, da so za to krivi zahtevni pogoji. Nahajali smo se na približno 1.300 metrih nadmorske višine, temperatura je bila nizka, dež pa je vztrajno močil teren in oblačila. Vse to bi lahko vplivalo na počutje. Morda mi je samo zmanjkalo energije, sem pomislil.

Kljub temu sem preveril srčni utrip na uri. Številka me ni pomirila. Utrip je kazal približno 150 udarcev na minuto, kar je zame pri takšni intenzivnosti že pomenilo rdečo cono.

Upočasnil sem. Ni bilo razloga za tveganje, sem si rekel. Tekmovalci okoli mene so sicer nadaljevali, sam pa sem se osredotočil na to, da umirim dihanje in spravim utrip nazaj v območje, v katerem bi moral biti pri takšnem naporu.

Toda srčni utrip se ni umiril.

Prešel sem v hojo. Počasi sem se premikal naprej in čakal, da se bo telo odzvalo tako, kot se je tolikokrat prej. Da bo utrip postopoma padel in da bom znova dobil občutek nadzora. A tokrat se ni zgodilo. Številke so še naprej vztrajale visoko, utrip je nenavadno nihal, v prsih pa sem čutil nekaj, česar nisem znal dobro opredeliti.

Takrat sem vedel, da to ni več običajna utrujenost.

V ultrateku se naučiš marsičesa. Naučiš se prepoznati lakoto, žejo, izčrpanost in trenutke, ko ti glava govori, da ne zmoreš več, čeprav telo še ima nekaj rezerve. Naučiš se tudi, da je včasih treba potrpeti. Toda obstaja meja med običajnim naporom in opozorilnimi znaki, ki jih ne smeš prezreti. Tokrat sem moral priznati, da sem naletel na nekaj, česar ne morem rešiti zgolj z voljo.

V počasnem ritmu sem nadaljeval do druge kontrolne točke. Ko sem prispel, sem zdravniku opisal, kaj se dogaja: nenavadno zasoplost, vztrajno visok srčni utrip kljub hoji, njegovo nihanje in čuden občutek v prsih.

Zdravnik se je po telefonu posvetoval z glavno zdravnico, ki je v približno desetih minutah prišla do mene. Sledil je temeljit pregled. V tistem trenutku sem verjetno še vedno upal, da bom lahko nadaljeval, morda počasneje, previdneje in brez lovljenja tekmovalcev. Navsezadnje sem se do takrat počutil dobro, prvi dve etapi sta potekali po načrtih, cilj pa je bil še vedno nekje pred menoj.

Toda odločitev zdravnice je bila jasna: nadaljevanje tekmovanja bi pomenilo preveliko tveganje za moje zdravje. Na progo se nisem smel več vrniti.

To je bil trenutek, ko se je moja tekma končala.

Ne zaradi utrujenosti. Ne zato, ker bi bil teren pretežak ali ker bi mi zmanjkalo motivacije. Ustavil sem se, ker mi je telo poslalo opozorilo, ki ga nisem smel prezreti, zdravniška ekipa pa je presodila, da bi bilo nadaljevanje prenevarno.

Sum je bil, da bi lahko šlo za srčno aritmijo, vendar je bilo za zanesljiv odgovor treba opraviti nadaljnje preiskave. Vedel sem, da me po vrnitvi domov čaka pregled pri kardiologu.

Razočaranje je bilo neizogibno. V Afriko sem prišel pripravljen, motiviran in z visokimi cilji. Po dveh odličnih etapah sem imel občutek, da se tekma odvija v pravo smer. Zdaj pa sem moral vse to pustiti ob strani in sprejeti odločitev, ki je nisem želel, a sem jo moral spoštovati.

Včasih je najtežji del ultrateka prav tisti, ko moraš odnehati, čeprav si prepričan, da bi lahko šel še naprej.

Toda tistega dne cilj ni bil več pomemben. Pomembno je bilo, da se ustavim pravočasno.