Slab začetek, dober konec?
V noči iz srede na četrtek, dva dni pred načrtovanim odhodom v Ajdovščino, se mi je pričel sesuvati svet. Nenadna jutranja slabost, ki se je pojavila praktično iz nič, me je vrgla iz postelje in v ogledalu sem zagledal le bled odsev samega sebe. Še včeraj popoldne sem naredil zadnji odličen trening, ki mi je vlil dodatno samozavest, sedaj pa me je zalival pot, tako da sem slekel majico in si jo ovil okoli glave. Sililo me je na bruhanje in v trebuhu sem čutil čudno črvičenje. Tolažil sem se, da sem najbrž pojedel kaj pokvarjenega in si zastrupil želodec. Da mi bo takoj bolje, ko bom izbljuval to, kar mi povzroča težave. Da imam še dovolj časa, da se pozdravim. Da še ni nič izgubljeno. Da…
Še včeraj popoldne sem naredil zadnji hiter, močan in odličen trening, kar mi je vlilo dodatne samozavesti…
Zajtrk sem izpusti, kar se ni zgodilo v zadnjih nekaj letih in tudi moje standardne kave s smetano nisem popil za začetek dneva, kot to naredim običajno. Odvlekel sem se v službo, saj sem moral nujno dokončati nekaj projektov in se ob desetih dokončno predal. Na poti domov so se pred menoj najbolj črni scenariji in zapleti. Nočna mora vsakega športnika. Ko le nekaj dni, pred tvojo življensko tekmo zaide v tvoje telo majhen, praktično neviden stvor. Si v njem naredi pogoje, ki mu najbolj ustrezajo in ti pokaže, kako ranljiv, slaboten ter krhek si proti njemu. Ves preostanek dneva in noč sta minila v nekakšnem pol budnem stanju. Včasih me je odneslo za kakšno uro, dve. V mišicah in kosteh sem čutil vsak premik v postelji. Petek ni prinesel bistveno boljšega počutja. Počutil sem se popolnoma izpraznjen. Ves čas sem zaužil le vodo in že samo misel na hrano me je silila na bruhanje. Zato ne vem, kako je uspelo Urški, da me je prepričala z pečenimi jajci, toastom in banano. Jedel sem popolnoma brez užitka. Počasi in previdno sem pogoltnil vsak grižljaj. Na koncu sem vse skupaj zalil še z črnim čajem in telo počasi spravil v pogon. Delovalo je! Na hitro sem skočil v službo oblikovati še zadnje plakate, ki so nastali v sodelovanju z dijaki Prve in II. gimnazije Maribor, saj smo bili dogovorjeni z tiskarno, da jih pošljem že včeraj. Pučutje je sicer močno nihalo, a vseeno sem videl, da obstaja kanček upanja. Sicer sem vedel, da nastop nikakor ne bo optimalen, toda lahko bi bilo še veliko slabše. Čas odhoda sem tako moral premakniti za en dan, saj sem imel pred tem, še veliko za postoriti. Prazna velikakanska torba je čakala, da jo napolnim z vsemi stvarmi, ki jih bom potreboval v naslednjih sedmih dnevih.
Dva dni pred odhodom na tekmo svojega življenja sem bil popolnoma izžet, a upanje, da se bo zgodil čudež, je v meni še zmeraj tlelo.