Mesto je na nogah in kot mi čaka na štart. Na velikih ekranih se odvijajo filmi, sestavljeni iz fragmentov dogajanja, ki jih snema več kamer hkrati, statične pa tudi tiste, ki jih upravljajo mobilni snemalci v zraku in na tleh. Najboljše tekmovalke in tekmovalci dajejo izjave in vsi smo že pozabili na dež, ki je še pred nekaj trenutki opominjal, da ima narava svoje načrte.
Ob nagovoru organizatorskega para Catherine in Michela Polleti ter meditativni glasbi tik pred začetkom adrenalin naredi svoje in marsikateremu, tudi pravemu moškemu, se orosi oko. Ko se v dolgi koloni naši vzklik pomešajo z bučnim navijanjem množice, ki že peti dan zapored polni trge srednjeveškega Chamonixa, je čustva še težje nadzorovati. Kaj vse se bo dogajalo do trenutka, ko bomo po isti poti spet prihajali nazaj, je uganka. Kakor je uganka še vse kaj drugega, kar počnemo v življenju. Dan za dnem, iz sekunde v sekundo smo (v)si namreč bliže ali dalje od nekega nedosegljivega “drugega”, po katerem hrepenimo. Nekateri po ljubezni, drugi po slavi, uspehu, denarju
“Kaj vse se bo dogajalo do trenutka, ko bomo po isti poti spet prihajali nazaj, je uganka.”
A kaj je dragocenejše, denar ali sreča? Kaj nevarnejše, uspeh ali neuspeh? In sploh vemo, kako daleč, kako globoko se lahko dvignemo ali spustimo, preden nas hlepenje pogoltne v vrtinec brez povratka? Ali se zavedamo, kaj tvegamo, ko odštevamo sekunde, in kakšno bi bilo življenje, če se tik zatem ne bi zagnali po vratolomnem toboganu? Kaj nas v resnici žene tja, od koder se lahko vrnemo bogatejši, modrejši, zadovoljnejši? Ali pa tako drugačni, da nas niti bližnji ne prepoznajo, ker smo si nastavili past, v katero smo se ujeli. Kot psi, ki se vrtijo v krogu, da bi ulovili svoj rep. Bomo znali reči stop, ko bomo tam, dovolj daleč? Ali nas bo radovednost zmeraj (po)vlekla naprej, v naslednjo avanturo?
Ker sem med nevihto vedril pod napuščem, sem do štartnega boksa prispel med zadnjimi in priložnost, da se prerinem med najboljše, je bila zapravljena. Tako sem štartal na repu več kot dvatisočglave kolone in prva dva kilometra praktično hodil, potem pa ves čas lovil tekače pred seboj. Mogoče je bilo takšno počasno ogrevanje celo dobro zame. Navadno se namreč zmeraj poženem (pre)hitro, saj zadnji teden pred tekmo spuščam intenzivnost treningov in dobro spočit težje ocenim tempo, ki ga bom vzdržal do cilja.
Še zmeraj ne morem dojeti, kako ljudje tukaj praktično živijo s prireditvijo. Obteženi s kravjimi zvonci nas ob progi, speljani po planinski poti, spremljajo vse do prve najvišje točke Le Delevret, ko nas pri spustu v Saint Gervais pogoltne noč. Visokogorska vasica je polna ljudi, proga, ki pripelje vanjo in tista, ki gre iz nje sta speljani vzporedno, in vmes je prva postaja za sestradane. Ker nisem med njimi, se na hitro oskrbim z vodo, ji primešam elektrolite s cikličnimi hidrati in stečem v noč. Do naslednje postaje je namreč samo 10 kilometrov rahlega vzpona, ki si ga bom “popestril” s športnim gelom.