Dnevnik maratonca iz puščave – osmi dan

Puščava me je  (do)končno sprejela

Zadnjih maratonskih 42,2 kilometra sem tekel zase. In zdelo se mi je, da imam krila. Puščava me je očitno (do)končno sprejela – veter je bil pomočnik, morje mi je z akvareli v peščene sipine risalo skrite znake. Zato sem  lahko delal popravne izpite. Misli mi še zmeraj begajo na predhodno etapo in njenega dela nočnega dela, ko je padel mrak in so nam flourescenčne lučke zvezali na nahrbtnik, da smo vidni od daleč. Naglavne svetilke praktično nisem uporabljal. Raje se iz teme taktično presenečal. V zadnjih kilometrih mi zmeraj nekako uspe iz utrujenega telesa iztisniti neverjetno moč. Zato so začetki in konci moji najljubši, vmes pa navadno stiskam zobe. In tako sem se vrnil na “izgubljeno” 62. mesto.

Proti (še enemu) cilju…

Drugače, priznam, imam počasi dovolj. Ne teka in hudih preizkušenj, temveč vsega, kar sodi zraven – ukvarjanja s šotorom v vetru, kuhanja v nemogočih razmerah, peska v vsaki pori, spanja na mrzlih, trdih tleh in zbujanja zaradi kapljanja kondenza po obrazu.

Nekaj svetovno znanih ultra tekačev, specializiranih za tek po puščavi, je tukaj. A tudi že plačujejo davek za premagane kilometre. Žuljev, odrgnin, izgubljenih nohtov pa tako nihče več ne šteje. O zdravnikih, ki imajo zato polne roke dela, nisem še ničesar rekel. Dnevno nas večkrat oskrbijo. Samo na mojih stopalih se je od druge etape razcvetelo pet globokih žuljev na nogo, ki se vsakič znova vnamejo.  Kar pomeni 10 žuljev x 4 etape = 40 žuljev. In po zdravnikovih besedah sem jih za 230 km še super odnesel! Le predstavljam si lahko, s kakšnimi bolečinami se borijo drugi. Prazna vtičnica za elektrijo, v kateri si napolnim telefon vsaj za silo, se pri njih tudi zmeraj najde. Kar sicer ni dovoljeno, a mi gledajo čez boleče prste. Ko sem zamudil, pa so me prijazno založili z zdravili in informacijami, kako naj se lotiti še te (samo)oskrbe ter kremo za blaženje sončnih opeklin iz tube iztisnili kar v sredinec gumijaste rokavice, da se namažem pred spanjem. Drugače ni teorije, da ležeš z razbolelim telesom. Obiske M.A.S.H. – a izkoriščam še za umivanje in dezinfekcijo nog. Kar vsaj delno omili telesne vonjave, ki me ob večerih hitro zazibajo v spanec. Osebna higiena je namreč zreducirana zgolj na umivaje zob, pa še to dvomim, da pri vseh. Na srečo sem imel trojne nogavice – ene sem moral predelati v galoše, ki so mi po tretji etapi popolnoma razpadle, z drugima paroma pa zdaj vsak drugi dan kolobarim.

Glede na druge sem jo jaz s svojimi devetimi “majhnimi” žulji in štirimi črnimi nohti še kar dobro odnesel…
Hudo…
Golden hands

Vodo, ki jo drugi puščajo ob koših, si med tekmo polivam po pregibih rok in po glavi. Če je le priložnost vzamem s seboj dodatno plastenko. Nahrbtnik je težji, a se splača. Čokolado, ki je na poti nekomu padla na tla, sem brez pomislekov, kljub vidnemu odtisu zob, dobesedno stlačil v usta, in na to še celo 200 gramsko kocko kokosove maščobe. Sicer so me nekaj časa mučile prebavne motnje, bruhanju in driski pa sem se izognil. To je seveda le en del obrokov na poti. Navadno pojem od deset do petnajst 120 g maščobnih gelov Winforce, 100 do 200 g sušene govedine Beef Jerkey, dve do tri proteinske čokoladice, dvojne Recovery proteine in energijske tabletke, raztopljene v vodi. Potrebe so neverjetne. Kuhanje kosila pa zmeraj avantura. Zaradi vetra namreč ni mogoče zunaj zakuriti ognja. Še sreča, da so mi bili ob pomanjkanju časa pripravljeni posebno prenosno, zložljivo kurišče iz lahke kovine ter gorljive kockice, ki zagotavljajo deset minut ognja, dostaviti kar na letališče.

Ker torej kuham v majhnem, zaprtem predprostoru šotora, tvegam vsakič, da se vname, zato imam pri roki zmeraj vodo. Iz platnenih vreč, v katerih nam jo organizator dostavlja, sem si sešil copate, da lahko hodim po pesku, tiste, za zavijanje šotorov, pa uporabim za spalno podlago. Ko se mi je pretrgala vrvica za pričvrstitev bivaka, so jo morale nadomestiti rezervne vezalke in galoše sem si naredil iz nogavice ter vrečk za shranjevanje šotorskih klinov.

Redki trenutki brezvetrja

V veliki meri je “udobje” torej odvisno od iznajdljivosti posameznika. Moja največja prilagoditev ekstremnim pogojem pa je zagotovo zavijanje »odvečnih« stvari v šotor, ki nam ga iz tabora v tabor razvaža organizator. Vem, lahko bi me kaznovali s časovnim pribitkom, ampak, hej, za vsak prihranjen gram in sekundo se splača tvegat. ☺

Takole – pred mano je še zadnjih 20 kilometrov nepozabnih spominov, zato – nasvidenje v poslednji bitki!

Eden odgovor na “Dnevnik maratonca iz puščave – osmi dan”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja