Dnevnik maratonca iz puščave – peti in šesti dan

Brez povezav s svetom

Po dnevu popolnega civilizacijskega mrka me šibek signal in satelitski telefon s seznama izbrisanih spet prestavita med preživele. Tiste, ki jih je to, kar bi nekoga morda že ubilo, (za zdaj) dodatno okrepilo.

Sploh ne vem več, kateri dan je, in počasi izgubljam stik z “vsakdanjim” življenjem. Med drugo etapo mi je puščava namreč scvrla polnilca in ostal sem brez povezav s svetom. Najprej sem se poslovil od tistega z letališča, “zadnji hit nemške industrije”! za 25 evrov, in včeraj mu je v smrt sledil še japonski na sončno energijo.

Res nenavadno je tukaj in čas se ti popolnoma ustavi, saj vse poteka počasi, skladno z naravnimi ritmi. Preden si uspeš zvečer postaviti in zjutraj podreti šotor, pripravit ogenj, hrano, mine cela večnost brez podpore običajnih tehnoloških dosežkov. Ljudje pa s samosvojih planetov. Moj “najboljši sosed” denimo, 61 letni belgijec Walter – neusahljiv vir domiselnih rešitev in življenjskih izkušenj, nabranih na treh uspešno zaključenih MDS-jih.

Za nami je tako še dodatnih 37,7 km, na 79,4 km peklenske podlage. Skupno torej 117,1 km čez peščene sipine in ravnine pri 35 stopinjah. Da se mi včasih zdi že tako vroče, kot bi tekel v zaprtem ekonom loncu, in celo škorpijoni bežijo v senco. Ironija – pri vas pa prvič sneži in vas zebe. Za dodaten bonus pa skrbi še ubijajoč veter. V cilju druge etape nas je tako pričakal z 80 km/h, ni čudno, da se je več kot petnajst odstotkov tekmovalcev vmes odločilo, da etape ne končajo. In pesek se kot drobne puščice dobesedno zabada v kožo. Še sreča, da imam posebna »puščavska« očala in kapo. Po nogah sem skurjen od sonca in danes sem fasal dva žulja na včerajšnje štiri. Z vsakim kilometrom pričakujem krče, otečena kolena, roke, sploh ker tako daleč in tako dolgo nisem še nikoli tekel. Z enim stavkom, kot pojeta Mi2 – čista jeba!

A čeprav me prazni, se čez noč (še) dokaj dobro regeneriram. Med tekom pa se zavedam, da vsak trenutek nepozornosti, padec motivacije, napačen korak lahko pomenijo poraz, uničenje telesa. Da ultraško tekmo lahko preživiš samo, če jo jemlješ korak za korakom. Zato, čeprav je časa za premišljevanje (pre)več, poskušam odriniti težke misli in se zgolj osredotočati na napor, težko sapo. Zamotiti, učiti z opazovanjem drugih. Nekateri bolečine uspešno ignorirajo, drugi sprejemajo, tretji jih zdravijo z ibuprofenom, kar je lahko nevarno. Zdravniki so face.

Zdaj, na četrti etapi, bo pot najdaljša. Kakšnih šestnajst ur predvidevam za 68 km. Začnemo ob pol osmih zjutraj in posvečam jo tebi, draga žena. Ter vsemu, kar sva v življenju premagala, preskočila, pretekla. Prvo sem Jakobu, drugo Živi, današnjo sem Jaši. Ker kot vi, ima vsaka svoj značaj. Je vsaka zgodba zase.

Začenjam jo na 63. mestu, dan poprej na 97. Mogoče pa je nemogoče res samo beseda? Samo še tokrat močno stisnem zobe, potem je končno dan za počitek. Peta bo dolga 42 in zadnja z 20 km mala malica. A če sem si predstavljal, da bom pretekel 250 kilometrov, si pač lahko predstavljam karkoli.

Na svidenje v naslednji bitki!