Čeprav sem se velik del poti zaklinjal, da se tega res ne grem več. Da je to definitivno moja zadnja tekma, sem jo že po prvi prespani noči pogrešal. Predvsem občutek, da živim. In omamna mešanica kortizola, adrenalina in noradrenalina, ki te preplavi, izostri čute ter prepriča možgane, da se boriš za preživetje. Zato bolje zaznavaš spremembe v okolju in se nanje tudi hitreje, odločneje odzivaš. Skrajno buden, živ.
Sem zasvojen z nevarno vročično kemijo? Najbrž sem. A naj dvigne roko tisti, ki si nikoli ne želi pobegniti iz vsakdanje dolgočasne, obremenjujoče rutine. S hojo po robu vsaj za kratek čas, navidezno premagati vse eksistencialne skrbi, vzeti usodo zgolj v svoje roke. S tveganjem napolniti nevzdržno praznino, pregnati tesnobnost, malodušnost, potrtost, s katerimi nas klofuta življenje. Premagati občutek, da so dnevi šteti.
A kot pravi japonski pregovor: Gore in reke je mogoče premikati, človeške narave pač ne. Zato vsak po svoje iščemo “božansko silo” v sebi. Eni v alkoholni omami, drugi v kockanju, stavah na vse ali nič. Tretji v plezanju čez previsne stene ali odkrivanju skritih rovov v jamah, četrti v teku, peti v reševanju (ali uničevanju) sveta. Zato mi je že danes jasno, da bom kmalu iskal še kaj hujšega. Odkrivanje raznolikih obrazov notranjega jaza na brezpotjih, je namreč privilegij izbrancev. In vesel sem, da sem član tega ljudstva tekačev, nomadov, ekstremistov, posebnežev, avanturistov. Vsaj dokler vrnitve v vsakdanjik ne doživljam kot trdega, bolečega padca v praznino telesne, čustvene, miselne izčrpanosti, ki so sicer značilen spremljevalec obdobij po hudi vznemirjenosti ob vzpenjanju ter spuščanju po adrenalinskem toboganu. In za zdaj še brez bolečine. Celo nasprotno – z vsakim novim pristankom v dobro znanem pristanu se bolj hvaležen za srečo, ki mi je sicer podarjena, a zato še ni samoumevna.
Tudi nekatere slike me bodo spremljale vse življenje. Kot fant z oslom. Star kakšnih deset let, zavit v ruto, oblečen v razcapana oblačila in obut v navadne usnjene sandale, ki je prišel iz vasi, izklesane v skale, a mu nisem mogel slediti. Rojen sredi divjine, je bil namreč prisiljen razviti preživetvene mehanizme, ki so močnejša stimulacija od katere koli vrste treninga. Ker je divja narava najboljša telovadnica, ki kali najboljše atlete.
Ali zelene oaze, z ogromnimi kamnitimi bazeni, napolnjenimi s kristalno čisto vodo, obdane s palmami in skrite v senci nedostopnih skalnatih kanjonov. Dva sončna vzhoda, ki sta rdečo svetlobo zlivala preko vrhov Jebel Al Akhdarja in me polnila z edinstveno energijo. Pa neskončno dolga, kot mleko bela cesta, v katero si se z vsakim korakom mehko pogreznil. In seveda vsi “bratje v orožju”, ki jih srečujem vse pogosteje, ali spoznavam na novo. Ki mi dajo vedno znova vedeti, da smo ljudje dobra, prijazna in solidarna bitja. Zato tečem.
In tudi zato, ker doživljam malodane na vsaki tekmi neke vrste spiritualno izkušnjo in samospoznanje, ki je vedno globlje. Tako sem si vse bliže. Vse bolj jaz. Medalja pa je samo materializiran spomin palete čustev, ki te preplavijo kot mavrica, in za zmeraj pustijo svoj pečat.
Učili so me, da so pogumni tisti, ki tvegajo brez strahu. A daleč pogumnejši so tisti, ki tvegajo navkljub strahu. Pogum je namreč strah, ki upa na najboljše. In obojega je bilo za letos dovolj, zato nasvidenje naslednje leto.
Čudovite praznike, Ultra & Robert 🙂