Adrenalin poganja (moj) svet
Če bi rekel, da mi je življenje viselo na nitki, bi pretiraval. Ni me namreč zasul plaz kamenja in skala mi ni ukleščila roke. Pa tudi če bi mi jo, bi mi bi ostala še druga, da bi lahko iz nahrbtnika izvlekel telefon in poklical pomoč. Signal sem namreč imel. Sem preveril. Tudi zdrsnilo mi ni in nisem polzel po navpični strmini, za seboj puščal dele opreme ter zaplat kože, se na koncu v zadnjem trenutku ujel in se (ne)močno oprijemal roba previsa, nad katerim sem obvisel. Teoretično bi sicer lahko tudi potem še z drugo roko segel v žep ter poklical pomoč in res ne vem, zakaj se Tom Cruise v Misijah nemogoče tega nikoli ne spomni?! In tik ob meni ni udarila strela, čeprav je deževalo in so bila tla spolzka kot drsalnica.

Ne, nič od tega se ni zgodilo, a je bil v zraku kljub vsemu vonj primarnega človeškega strahu, ki ti puhti iz vsake pore. Tistih nekaj trenutkov na spolzkih, visečih kamnitih policah, ko možgani drvijo v šesti prestavi, ignorirajo vse omejitve ter mrzlično iščejo rešitev, mi je spet dalo vedeti, da sem živ.
Po naravi sem “ziheraš”
Zvečer sem, kot zmeraj, pogledal karto in naredil načrt poti, izračunal dolžino ter trajanje, pripravil hrano in pijačo, preveril vremensko napoved, izbral oblačila … Ko se odpravim v gore, se pač do potankosti pripravim že dan prej, ker na pot nikoli ne grem brezglavo.

In jutro je bilo kislo, tudi napoved je bila takšna. Zato sem bil pripravljen na vse, veter, meglo, dež, mraz, samo ena malenkost se mi je izmuznila – nepoznavanje terena. Rdeče pikice na zemljevidu so namreč rade zelo subjektivna oznaka, odvisna od tipa zemljevida, topografije ter države oziroma gora ter izbranih nacionalnih standardov. Tako se srednje zahtevno brezpotje v deževnem in meglenem dnevu hitro sprevrže v trd, skorajda alpinistični podvig, kot tokrat.

Na vrh Graukogla, 2.492 m visoke gore nad mestom Bad Gastein v Avstriji, sem prišel v načrtovanem tempu in času. Že na pol poti se je ozračje močno ohladilo in bližnji vrhovi so se zavijali v meglo, tako da se je pokrajina zlila z imenom vrha nad njo. Ko sem ga dosegel, sem se na drugi strani takoj začel spuščati, saj so prve dežne kaplje že napovedovale dodatno stopnjo nevarnosti in vlažna tla so že po nekaj metrih dala vedeti, da je skrajna previdnost nujna. Sploh na terenu z gladkimi, previsnimi skalami brez oprijema, na eni strani v družbi strmega prepada, na drugi travnatega previsa, pod katerim kraljuje neprehoden balvanski gozd, poln skalnih konic. Ozka stezica na ostrem grebenu pa se je izgubljala med gladkimi, že pošteno namočenimi ploščami in vsak korak je moral biti dobro premišljen.

Kljub temu sem kar nekajkrat zdrsnil, se v zadnjem trenutku ujel in slaba dva kilometra spusta sta se kot v počasnem posnetku neznansko vlekla, medtem ko so možgani ves čas divje preračunavali odstotke verjetnosti pogube ali uspeha. Večkrat, ujet v past, sem se moral tudi vrniti nazaj in poiskati drugo poti. Bilo jih je veliko, vse enako neznane. Kako potem izbrati tisto pravo, najmanj nevarno, ki bo ponudila največ možnosti, da se izvlečem iz godlje?

In celo potem, ko sem iz sive skalne gmote sestopil na travnato površino, nevarnosti še zdaleč ni bilo konec. Del, kjer se gora nekoliko poravna s tlemi, je bil namreč pošteno oddaljen, zaplate pomrznjenega snega pa v nevarnem naklonu, ki se je končal v grobem melišču. Tako sem se s kombinacijo drsanja po zadnjici, počasnega teka in hoje končno prebil do jezera Palfner See, od koder sem s pogledom lahko zaobjel celoten greben, ki si ga bom dobro zapomnil. Tudi iz varne razdalje je bil pogled nanj strašljiv.

Nazaj na angleško obalo
Opisana dogodivščina me je tako “zbudila” iz utirjene dopustniške rutine, ki smo jo v avstrijskem Bad Gasteinu nekako ujeli z družino: zgodnje vstajanje s treningom na tešče, ki ga vsak po svojih poteh ubirava z ženo, skupinski zajtrki, izleti do kosila in po njih (gremo) še vsak po svoje, dokler nas miza z večerjo ne združi v tretje, pred gledanjem filma ter prijetnem pogrezanju v spanec.

Treningi so specifični, pripravljeni za nabiranje višinskih metrov in urjenje za teren, ki bo zelo podoben tekmi letošnje sezone UTMB, konec avgusta v Franciji. Opazil sem, da se kljub naporom telo tukaj hitreje obnavlja in naredi prilagoditve, zato se zjutraj veselim tekaških izzivov, pa četudi pogosto vstajam pred zoro. Glavni faktor, ki v življenju amaterskega športnika kronično primanjkuje, je seveda počitek. Služba, stres, obveznosti, pomanjkanje časa so večni motilci regeneracije, med katero se telo dejansko prilagodi na višje stopnje napora, medtem ko ga naslednji trening spet oslabi.
Tudi motivacija je pomembna ter še najbolj spontano narašča z dobrimi rezultati, bližanjem cilja in nenazadnje Bad Gastein ponuja obilico možnosti s čudovitimi razgledi, zato verjamem, da tukaj nismo zadnjič na obisku.

Za konec…
Kljub neštetim vabljivim vrhovom, ki se dvigajo visoko pod oblake, me med tekom tu in tam spomin popelje na nedavno angleško misijo JCT 100 milj. In kako se pravzaprav končala? Petnajst kilometrov pred ciljem sem ostal spet sam. Nisem zmogel tempa dveh mladeničev, ki sta imela v nogah sedemdeset kilometrov manj. Tako sem se (pre)pustil nogam, da me vodijo po svoje, v lahkotnem tempu. V klance sem hodil in si pomagal s palicami. Bliže kot sem bil cilju, bolje sem se počutil. Dežne kapljice so se v rahlem pršu v intervalih spuščale z neba. Komaj jih je bilo čutiti, tako drobne so bile. Glava je bila prazna in spokojnost je legla name. “Dovolite, da vam odprem vrata, vaše visočanstvo 100 milj”, mi je še pred zadnjim vzponom rekel domačin in zadnja lesena vrata pašnika so se razprla, kakor tudi njegove oči in nasmeh. Kot v pravljici je sledil samo še spust v mesto, kjer so na cesti, ki se je vila ob obali vse do cilja, stali glasni navijači.

Na repu zadnjega kilometra sem ju ugledal – dva angleška mladeniča, ki sta me dobršen del poti spravljala v smeh, zdaj pa sta se počasi zibala proti cilju. Stekel sem na vso moč, v glavo so mi butali glasovi, nekoliko nerazločni, kot da prihajajo od daleč. To je ta trenutek, za katerega sem tekel 170 kilometrov! Devetindvajset ur za mravljinčasto gomazenje in čustveni kaos, ki me prepravlja teh zadnjih pet minut. Ujel sem ju na zadnjih sto metrih, objeli smo se, bila sta v solzah, zanju je bilo to prvih 100 kilometrov. Vem, kako sta se počutila, tudi sam bi lahko v tistem trenutku sklatil zvezdo z neba. Če bi le bila noč.
