Medvednica trail 2021

Že od nekdaj imam rad tekmovanja. V letu 2020 sem jih pošteno pogrešal. So nekakšni notranji motivatorji in vmesne postaje, ki odsevajo rezultate slabo ali dobro načrtovanih treningov. Povedo nam ali gremo v pravo smer, kaj moramo še izboljšati, popraviti, kje so naše rezerve in kje šibkosti.

Na tekmovanja pridem zmeraj spočit, z jasno izdelano strategijo, visoko motiviran, napolnjen z adrenalinom. V nahrbtniku nikoli ne manjka nič, kar bi lahko na poti pogrešal. Presenečenj zame ni. Dež, veter, toča, blato, globoke luže, sončna pripeka, ostre skale, mokre in spolzke korenine so občasni spremljevalci, a nanje je treba zmeraj računati. Zato je moj moto raje preveč, kot premalo in tako tovorim na hrbtu zmeraj kakšen gram več kot ostali. Vse skupaj izgleda kot test, kjer na koncu dobiš oceno. A ugovora nanjo ni, ker si učenec in učitelj hkrati. Važno je le, da se zmeraj naučiš kaj novega in da je učenje zabavno.

Na startu…

Leto upanja

Ker je bilo leto 2020 posebno v vseh pogledih in si ga bomo vsi zapomnili, kot leto sprememb, odrekanj, prilagajanj, družbene izolacije, se je v prvi polovici letošnjega leta začelo življenje končno le počasi utirjati nazaj v svojo orbito. Tudi šport ni izjema in tako smo dobili kar nekaj priložnosti, da se pomerimo. Sprva sicer v t.i. virtualni obliki, kjer smo tekli vsi po isti poti vendar v različnem času. Kar se mi je zdel dokaj inovativen, posrečen in zabaven model tekmovanja, a seveda le kot nadomestek pravim – tudi kavo pijem veliko raje Turško, kot instant. Zato sem se neizmerno veselil prvega letošnjega traila Medvednica trail 2021, ki so ga organizirali naši sosedje Hrvati. Ležerni, sproščeni, zabavni. Brez velikega pompa, po domače in na eazy. Rezultat: odlično organizirana tekma, kjer smo se pomerili v treh dolžinah, ki so bile prepletene po čudoviti Zagrebačkoj gori. Medvednica je namreč planina, ki se dviga nad severnim delom Zagreba, njen najvišji vrh pa je znano hrvaško športno središče Slijeme, na 1030 metrih nadmorske višine, kjer sta redno trenirala Janica in Ivica Kostelić. Celoten naravni park se od jugozahoda proti severovzhodu razteza v dolžini dobrih 40 kilometrov. Vse skupaj zelo spominja na Maribor s Pohorjem in ker je bil z menoj še Luka, nisem imel posebnega domotožja 😉.

Na prvih kilometrih sva z Luko narekovala tempo…

Slabe napovedi, dobri obeti

Ker je bil start ob 8.00 uri zjutraj, sva se odločila, da bova noč pred tekmo prespala nekje v bližini. Čakanja na meji so namreč zelo nepredvidljiva, opraviti pa sva morala še prevzem številk in pregled opreme. Tako sva po krajšem obisku Zagreba na predvečer tekme po Leustekovoj stazi odtekla še lahkoten trening do Hunjke, kjer je bilo glavno prizorišče dogajanja in dobre tri kilometre nazaj do apartmajua Snježna Kraljica, kjer sva prenočila. Po zelo slabih vremenskih obetih naju je zjutraj presenetilo sicer oblačno, a suho vreme. Najnoveši podatki so nakazovali, da nas bosta na poti pospremili dve kratkotrajni nevihti. Ker je bilo ozračje dokaj toplo sem vzel samo dežno vetrovko. Vedel sem, da se v tako kratkem času ne more ohladiti do te stopnje, da bi me zeblo. Zato sem dežne hlače in rezervna oblačila vzel iz nahrbtnika ter se tako znebil nekaj gramov odvečne teže.

Na startu 30 kilometrskega Plazurja, sta veljala za favorita Martina Potrč v ženski in Janez Klančnik v moški konkureci. Karte na 60 kilometrskih Kamenih svatih pa še niso bile razdeljene…

Že po prvih kilometrih sem računal na Lukovo odlično uvrstitev

Takoj po startu se je pot spustila rahlo navzdol in na prvih kilometrih sva z Luko narekovala tempo. V 15 kilometrskem krogu z 300 metri vzpona, ki nas je pripeljala nazaj do starta in prve merilne postaje, sem imel povprečen tempo 5:46. Za Luko sem nekoliko zaostal zato sem vedel, da bo njegova uvrstitev, če se bo seveda vse izteklo brez posebnosti, zagotovo ciljala med prve tri. Potihoma sem celo upal na zmago, saj je domačin Nenad Ostojić, ki naju je po uvodnih kilometrih dohitel, bil popolnoma brez opreme. Tekel je torej brez pijače in hrane, tako da sem bil prepričan v njegov odstop. A sodeč po tem, da je tekmo dobil z deset minutnim naskokom pred Luko menim, da je imel na celotni progi pomoč. Tehnično nezahtevna ter z blatom in ogromnimi lužami posejana pot je ponujala dovolj zanimivo, razgibano a hitro tekmo, ki ni dopuščala počitka, saj so bile razlike med tekmovalci minimalne. V časovnem intervalu od slabih do dobrih sedmih ur, se nam je uspelo razvrstiti le prvih deset. Večina pa je tekla okoli 9 ur, saj sta napovedani nevihti dodobra razmočili že tako ali tako blaten in spolzek teren, ki je nekoliko upočasnil tempo.

Zadnji kilometri proge so ponudili zelo strme, naravne stopnice iz skal, ki so marsikomu vzele še zadnje atome moći.

Z osmim mestom med dvainpedesetimi nastopajočimi in zmago v kategoriji M 50 + sem bil seveda zelo zadovoljen, saj sem dosegel svoj cilj, ki je bil končati tekmo v času med 7:30 in 8:30 urami. Ker mi je vse skupaj uspelo brez posebnih težav, grem na naslednjo tekmo, ki se bo odvijala sredi Pirenejev z veliko manj vprašanj. 105 kilometrov dolga in z 6.500 višinskimi metri razgibana Camin d’Hèr, je ena izmed štirih tekem Val D’aran by UTMB, ki nas bo v začetku julija popeljala po naravni meji med Španijo in Francijo. Obiskali bomo kar tri države, saj bomo na svojem tekaškem potovanju obiskali še mikro državico Andoro.

Luka je na koncu slavil z drugim mestom absolutno in prvim v kategoriji MS (15 – 35 let)

ŠE NEKAJ TEHNIČNIH PODATKOV

Dolžina poti: 59 km
Vzpon: 2.520 m
Spust: 2.520 m
Časovni limit: 13 ur
ITRA/UTMB točk: 3
Mountain točk: 5

Leave a Reply