In to ne zgolj enega. Ker enkrat pač ni nobenkrat, sem raje dvakrat zapored zbujal omansko sonce. Danes v tretje, ko sva zamenjala vlogi, pa moram na poti v kopalnico pošteno paziti, da ne pohodim podočnjakov. In veš, draga Prešernova nezakonska mati, kaj pa je tebe treba bilo, sem se še bolj zaskrbljeno kot ti spraševal v teh dolgih devetintridesetih urah. A ti si vsaj gledala sad svoje ljubezni, medtem ko se je meni iz minute v minuto bolj odmikal.
Ker pa obožujem rebuse in kvize, sem mrzlično iskal odgovore, in enkrat za spremembo, je bil čas na moji strani. A v takšni agoniji prihajajo odgovori tako ali tako kot na dlani. Ko je ego končno majhen, nebogljen in tiho krotko pobira drobtinice iz ostalih delov trmasto pokončne duše. Ali kot več kot odlično in šaljivo strne finski pregovor: “Če se človek ter pamet naveličata družbe, mora pamet na sprehod”.
Zato so takšni moji “odmiki” skoraj nujni. Saj mi omogočajo boleče globok pogled v zrcalo in redno inventuro. Še najbliže resnici sem se tako dokopal z ugotovitvijo, da je gre najbrž za neke vrste samokaznovanje, ki se seveda vedno cepi še na kakšen razlog zraven. Zato sem tudi po križevem potu prišel do odločitev, da bom v življenju marsikaj spremenil. Sprva, kot se spodobi, z majhnimi koraki pri sebi ter nadaljeval z velikimi za človeštvo. Ženi bom tako večkrat povedal, da jo imam rad, da se lepo smeje, da odlično piše. Da sem ji hvaležen, ker živi (vsaj ona 🙂 za družino. Otroke bom zbujal s prijetnim swingom in ne več s kričanjem koračnic, med pitjem kave pa si z montipajtonovci živahno žvižgal Always Look On The Bright Side Of Life.
Skrivnostno pogorje Jebel Al Akhadar v prebujanju novega dne…In ker je bila doza spoznanja tokrat res močna v vseh pogledih, upam, da bo (z)držala dlje od enega tedna v domačem raju. Ker zdaj približno vem, kaj pomeni sprehajati se od pekla do raja po onostranstvu. Pogovarjati se z angeli, svetniki, duhovi. Pa tudi s hudičem in demoni potovati v vzporedne svetove. Jebel Akhdar skriva v sebi vse to.
