Če kdaj, bom danes rabil Aladinovo čudežno svetilko. Da si z njo osvetlim za mnoge zgolj le še eno od tisoč in enih prespanih noči, za mene pa nepredvidljivo, morda nevarno, predvsem pa dolgo tekaško preizkušnjo pod zvezdnim obokom.
Paketki s hrano, pijačo, opremo so v nahrbtniku in za hec sem jih prvič popisal s slogani, ki me bodo nasmejali ali spodbudili. Vseeno je, samo, da bodo pomagali premikati meje – v glavi in telesu.
Tokrat v Omanu, zavitem v tančico skrivnosti. Privlačno mistično in hkrati surovo. Dežela nasprotij in prostranih puščavskih sipin združuje res široko množico kulturnih tokov. Od hinduistične, krščanske in seveda muslimanske tradicije. Zanimivo bo videti domače tekače, ki so na večerni “breefing” prišli v tradicionalnih oblačilih. Šport očitno premika veliko večje ter bolj zakoreninjene omejitve, kot jih sami. In če bo še kakšna omanska tekačica oblečena v kratko športno majico ter hlače, se svet resnično bliskovito spreminja.
O njihovi odprtosti sem se sicer prepričal že na letališču, ko sva z Dušanom čakala na prevoz do hotela. Dve domači, v črno zaviti in s kano okrašeni ter skrbno naličeni mladenki sta naju namreč kar dva krat prijazno nagovorili, ali koga čakava, morda kaj potrebujeva? Potem pa v “oskrbo” prevzeli mlado Afričanko ter jo odpeljali na mojstritev v najstarejših ženskih obrteh. Zdi se, da je ta popolnoma izdelan in usklajen “prevzemni” protokol na letališču nekaj povsem vsakdanjega. Mlada dekleta iz Indije, Afrike in drugih revnih predelov sveta namreč potrpežljivo sedijo in čakajo, da jih poberejo novi delodajalci ali njihove pomočnice. Nekateri jih odpeljejo tudi do deset naenkrat. Po tem, ko preverijo veljavnost potnih listov in viz ter jih skrbno spravijo, naredijo še izbor najboljših kandidatk in biznis se lahko začne. Ker se ne morem otresti primerjave s kravjim sejmom, si raje delam utvaro, da vsaj nekatere delajo kot hišne pomočnice ali opravljajo druga slabo plačana dela pri bogatih družinah, hotelih in ob nočeh ne “postopajo po cestah” ter skrbijo za razvoj turizma.
V najinem sicer nisva srečala nobene, pa tudi ponujen prevoz sva prijazno odklonila. Prisežem! Saj sva vendar prišla iskati povsem drugo športno avanturo, sva si na glas bodrila duha, da ob mislih na skušnjave ne bi popustili telesi. Pomaga pa mu tudi zavedanje, da si se na ta “skok” pripravljal tako rekoč vse leto. Zato je vznemirjenje večje in radovednost, v katerih detajlih se tokrat skriva hudič, ki je neizbežno vseprisotni (ne)športni spremljevalec. Na srečo sva v dobrem in slabem dva in težave potem pol manjše, pravijo. Zato hvala, Dušan, za pvc vrečke, vazelin, elastičen povoj ter kup drugih pozabljeni nepogrešljivih “malenkosti” iz obvezne opreme. Pa sem misli, da bom jaz prej pomagal tebi. 🙂
In ker bom visoko letal, mogoče sklatim kakšno repatico. A upam, da z njo potem ne padem nizko. Ko bo najhuje, kot ničkolikokrat doslej, vsekakor podrgnem in zloščim svetilko, da prebudim spečega duha v meni, zato kar mirno spite in nasvidenje do sončnega vzhoda.