Od zore do mraka – Vranov let 2019, del 2

Etapa 1 – Iz Ožbalta čez Pohorje do Zgornjega Razbora

Načrt za prvo etapo: Ožbalt – Dovže cca. 50 km/2200 v.m.

Po hribu navzdol čez elektrarno v Ožbaltu sem se pognal z mešanimi občutki. Nad menoj je viselo tisoče vprašanj. Nisem dvomil vase, a vse preveč negotovosti je bilo okoli avtodoma, dela ekipe, prehrane, vremena, navigacije. Veliko območij na poti so namreč neoznačena, neprehodna brezpotja, zarasla s trnjem in koprivami. Zato držim pesti in se zanašam na Jernejevo iznajdljivost ter poznavanje digitalnih kart, oboje se je izkazalo za neprecenljivo. “Le kako jo je našel?” je bilo najpogostejše vprašanje, ki sem si ga zastavljal na poti, in se čudil skritim, ozkim stezicam ter puščici na uri, ki me je do metra natančno usmerjala na njih.

Že po prvih kilometrih pohorskih gozdov mi je pot prekrižal ogromen, temno rjav jelen, ki je skočil na stezo tik pred menoj. Tako blizu, da sem lahko zavohal divjo neukročenost narave v njegovi krvi. Septembra si v medsebojnih bojih poskušajo pridobiti čim več košut, zato je njihov trpek, prvinski živalski vonj še posebej izrazit, življenje pa postane samotarsko in do zime jih ne vidimo v tropih. Ta dan smo se sicer srečali še dva krat, kar govori, da je Pohorje še vedno bogato z divjadjo.

Po začetnem šest kilometrskem vzponu sem pred seboj zagledal prebujajoč, v meglo ovit Lovrenc na Pohorju. S hišami, ki so me spremljale ves čas spusta do cerkve Svete Marije pomočnice v Puščavi. Od tam je sledil še dolg vzpon čez Činžat in priključitev na Slovensko planinsko pot pri Klopnem vrhu.

Gospa Rada iz Koče na Klopnem vrhu.

Pohorje, naravni poligon in domača telovadnica

Pohorje je edinstveno za trail tek in vesel sem, da ga imam tako rekoč pred nosom. V zavetju njegovih gozdov ter z mahom porasle poti so mehke. Korenine in kamenje na njih pa popestrijo treninge. Vzponi znajo biti naporni, spusti divji. Prav veselil sem se te prve etape, saj v njegov zahodni del, zaradi oddaljenosti, zahajam bolj poredko. A zame je eden najlepših, saj skriva polno raznolikosti narave s pragozdom pri Šumiku, močvirskim svetom v okolici Lovrenških jezer, prostranimi zelenimi pašniki in barvitostjo planote nad Kopami.

Kako se je vse skupaj sploh začelo?

V času druge svetovne vojne je bilo na Pohorju zelo močno partizansko gibanje, ki pa je močno oslabelo po padcu legendarnega Pohorskega bataljona, januarja 1943. Do konca vojne na njem ni bilo več večjih partizanskih enot. Toda za zgodbo, zaradi katere sem se zjutraj podal na pot, jih je bilo ravno dovolj.

Največja Evropska reševalna akcija v času II. svetovne vojne

31. avgusta 1944 je osvoboditev osemdeset zavezniških britanskih vojnih ujetnikov   izvedlo okoli sto partizanskih borcev. Akcijo je vodil komandant Šercerjeve brigade Jože Boldan – Silni. Dan pred tem je iz delovišča pri Ožbaltu pobegnilo in se zateklo k njim sedem vojnih ujetnikov. Na poti do Otoka pa so medse sprejeli še skupino Britancev in Francozov, ki je štela devetnajst mož. V vojaški operaciji, znani pod imenom Vranov let v svobodo, je bilo tako rešenih 106 zavezniških vojakov.

Osvoboditev sta načrtovala in organizirala ujeta Avstralska poročnika Ralph Churches in njegov zaupni prijatelj Les Laws, ki ju je s partizani povezala Elizabete Zavodnik. Ta je z družino živela v bližini delovišča pri Ožbaltu, na katerem so vojni ujetniki popravljali progo. 30. avgusta 1944 je pri pobegu z delovišča sodelovalo sedem Britancev, na čelu z Lawsem in Churchesom. Ti so ob spremstvu partizanskega kurirja pobegnili v Lovrenc . Churches je takoj spoznal njihovo dobro organizacijo in se s poveljstvom dogovoril za osvoboditev ostalih tovarišev na delovišču.

Odgovorni vodja na poti preko Pohorja in Mozirskih planin v Gornji grad je bil Franjo Gruden – Švejk iz Maribora. Čez Menino planino v Tuhinjsko dolino in na Moravško, v okolico današnjega GEOSS-a, pa so nadzor prevzeli borci Kamniško–Zasavskega odreda. Njihovo potovanje je trajalo štirinajst dni, največji zalogaj pa je bilo prečenje reke Save pri Kresnicah.

Zgodovinski preplet do nezgodovinskega zapleta

Ker nisem čutil posebne lakote in utrujenosti, sem se na Pesku pri Rogli odločil, da brez odmora nadaljujem do Lovrenških jezer. Široko področje od Mulejevega vrha do Planinke je močvirnato, zato ni imelo smisla, da bi se izogibal mlakam, potočkom in pogrezajočim, z mahom obraslim blatnim zaplatam. Narava je tako hitro pokazala vsakdanji boj za preživetje, kjer ni prostora za zapečkarje.

Po mnogih neodgovorjenih klicih in neštetih enosmernih sporočil se je Miro odločil, da je čas za plan B. Nekje na poti med Ribniško kočo in Črnim vrhom me je ujelo njegovo sporočilo, da prihaja sam. Brez spremljevalne ekipe in z mojim avtomobilom, ki je še zmeraj čakal, kjer sem ga pustil zjutraj. S prtljažnikom polnim hrane, ki se je vse dopoldne kuhala na soncu. Spomnil sem se nekaterih Humarjevih odprav, kjer je bila zaradi navidez nepomembnega člena ogrožena celotna ekspedicija. Tudi moja je od sedaj naprej visela na kocki. Plana B namreč nisem imel pripravljenega, zato sem stavil na trenutno vrhunsko formo, osredotočenost na projekt in smisel za improviziranje, ki mi je že velikokrat rešil rit.

Iz črnih mislih me je zdramila nenavadna rdeča puščica z znamenjem, ki je usmerjalo desno v gozd. Ošvrknil sem uro. Bil sem v prednosti pred začrtano časovnico, zato sem si lahko privoščil petnajstminutno raziskovanje. Na slabovidni potki v notranjost sem naletel na neznane ostanke. Ko sem si jih pobližje pogledal, sem ugotovil, da so razbitine letala, v radiusu dvesto metrov razmetane naokrog. Križ z napisom, ki je stal v sredini, pa je razjasnil misterij. Leta 1971 sta namreč s športnim letalom znamke Cessna tukaj strmoglavila in se smrtno ponesrečila dvainštiridesetletni Karl Zenz ter njegov trinajstletni sin Korl.

Gremo naprej, ni še konec poti…

“Gremo naprej, ni še konec poti,
smo na razpotju, vemo, kam bi šli.
Gremo naprej, se nam ne mudi,
radi bi spoznali nekaj novih ljudi.

Gremo naprej brez dosti besed,
nismo več isti, a smo enaki kot prej.
Gremo naprej iz dneva v nov dan,
kar včeraj bilo je, smo dali na stran.”

(FARAONI)

S cmokom v grlu sem zapustil dogodek tragične nesreče in nadaljeval proti Grmovškovem domu od koder je sledil samo še desetkilometrski spust v dolino. Ob novi spominski tabli so me v Dovžah že nestrpno pričakovali.

Ob odprtju petega žarišča Vranovega leta. Straže, Mislinja, 24. september 2019.

Po fotografiranju v Stražah pri Mislinji okoli 16.00 ure, sem vase zmetal nekaj ocvirkov, zamenjal premočene nogavice, čevlje, majico z dolgimi rokavi ter se odpravil naprej, proti Spodnjem Razborju. Z Mirom sva se dogovorila, da bom tekel do večera, vsak po svojih močeh pa bova vmes iskala primerno prenočišče. Prvi krajši postanek sem imel slabih petnajst kilometrov naprej na Turistični kmetiji Rdečnik, kjer prenočišča za naju žal niso imeli. Napotili so me do gostišča Pečolar v Zgornjem Razborju. Miro me je ujel nekaj metrov pred cerkvijo Svetega Danijela, nad katero je bilo tudi gostišče. Ob zaključku prve etape je bilo za menoj 68,7 kilometrov. Lastnik Danilo Mirkac naju je najprej nezaupljivo gledal in poslušal zgodbo, potem pa povabil v hišo, kjer se je z 88. letno staro mamo Minko razpletel zanimiv večer v obujanju spominov na drugo svetovno vojno, zanimive ljudi, ki so že prenočevali tukaj, in na vsakdanjik na Zgornjem Razborju. Po odlični večerji, sem pred avtom, z odtaljenimi ribami iz prtljažnika, nahranil še nekaj vaških mačk in se odpravil spat.

In tako je najin prvi dan doživel Miro
Statistika prvega dne: 68,7 km/3067 v.m./12 ur

Leave a Reply