Vranov let 2019 – del 1

Njegovo nežno pogrkovanje, me je spremljalo vso pot

Ko me je septembra lani obiskal predsednik društva Vranov let gospod Eduard Vedernjak in mi predstavil zgodbo ter postavil izziv, da pretečem Mednarodno spominsko pot zavezništva Vranov let, sem takoj vedel, da je to dogodivščina, ki mi je pisana na kožo.

Najprej sem si jo zamislil kot samostojni tekaški projekt, na katerem se bom “klatil” po slovenskih gozdovih, si kuhal hrano iz nahrbtnika, spal v šotoru in spalni vreči. Potem pa sva z ženo začela razvijati idejo, da bi nekoč v prihodnosti iz tega nastal večji tek mednarodnih razsežnosti, njena pionirska solo izvedba, pa bi služila kot raziskovanje in “tipanje” terena. K sodelovanju sva povabila tudi Slovensko vojsko, ki se zaradi objektivnih razlogov tokrat ni mogla priključiti. Kljub temu pa je njihov vrhovni poveljnik in predsednik RS Borut Pahor prevzel častno pokroviteljstvo.

Zaradi tekem, treningov, službenih, družinskih in drugih obveznosti, se organizaciji nisem imel časa posvečati. Zato je prvotna ideja o samostojnem nastopu prevladala. Na družabnih omrežjih in spletni strani sem povabil tekače, da se mi v čim večjem številu na posameznih delih pridružijo, ter objavil okvirne časovne termine in koordinate. Da bi bilo raziskovanje čimbolje opravljeno, sem poiskal spremljevalno ekipo (šofer, kuhar, fotograf…) in se dogovoril za brezplačen najem avtodoma. Z Jernejem Donikom sva se poglobila v zemljevide in orientacijo, z Alešem Novakom v tekaške treninge, z Vitjo Sikoškom pa v protokol prehranjevanja in pitja. Ker sem se v začetku septembra vrnili iz tekmovanja na UTMB 2019, nisem potreboval posebnih priprav, saj sem za tekmo sezone trdo garal dobro prvo polovico leta, tako sem samo vzdrževal trenutno formo.

V ponedeljek 23. septembra naj bi se z ekipo še zadnjič pred štartom dobili in z nakupljenimi zalogami hrane ter vso potrebno opremo napolnili avtodom. Po večkratnih klicih sem šele pozno zvečer izvedel, da avtodom še ni pripravljen, ker naj bi se pozno popoldan šele vrnil iz poti. Dogovorili smo se, da se bomo naslednje jutro z njim odpeljali do štarta. Med mojo prvo etapo od Ožbalta do Dovž ga bodo imeli čas pripraviti in napolnili z zalogami hrane ter opremo, ki sem jo pustil v svojem avtomobilu, parkiranem v centru Maribora. Ob dogovorjenem času, pa naj bi se z njim pripeljali do prve dogovorjene točke. Toda tudi zjutraj smo David Klojčnik, Miro Petrič in jaz krenili na štart z osebnim avtomobilom. V avtodomu bi bilo treba samo še napolniti rezervoarje z vodo. Bilo mi je zagotovljeno, da se bodo stvari iz mojega avtomobila takoj po njihovi vrnitvi v Maribor prenesle v avtodom, hrana pa v hladilnik.

Na štartu v Ožbaltu sta nas pričakala predsednik društva Vranov let Eduard Vedernjak in njihov član iz tujine Mathias Hammer.

V Ožbalt smo prispeli ob 6:45, kjer sta nas pričakala Eduard Vedernjak in Mathias Hammer. Vzdušje je bilo sproščeno. Klepetali smo in počasi se je pričel prostor pred spominsko tablo nad hidroelektrarno Ožbalt polniti. Prišlo je tudi nekaj novinarjev, prijateljev ter članov društva Vranov let. Po uvodnem nagovoru, izjavah in fotografiranju sem se nekaj čez sedmo poslovil in stekel avanturi Vranov let 2019 naproti.

“Vran, en sam, je poletel. Zjutraj nekaj minut čez sedmo je iz Ožbalta poletel črni vran na 286 kilometrov dolgo pot do Otoka v Beli Krajini. Na pot ga je pospremilo nekaj ljudi iz Maribora, Ruš, Avstrije… Prisotne je nagovoril gospod Eduard Vedernjak, predsednik Društva Vranov let. Robert se je na pot odpravil pogumno, optimistično, brez kakršnekoli bojazni. Povedal je, da se ga je, ob povabilu gospoda Vedernjaka, pred približno letom dni, zgodovinsko ozadje (rešitev približno sto ujetnikov, ki so delali na železniški progi v Ožbaltu, bivali pa v nemškem taborišču v Melju in pohod čez zasedena ozemlja vse do Otoka v Beli Krajini) zelo dotaknilo. Še posebej pomoč partizanov, ki so osvobojene vodili čez hoste, grape, potoke, reke in kmetov, ki so na poti (po)skrbeli za prehrano in spanje. Več o reševalni akciji lahko (pre)berete v knjigi Ralpha Churchesa Vranov let v svobodo.”

(Miro Petrič)

Vran me je spremljal vso pot. Ob trenutkih, ko sem se počutil izgubljen, izžet ali obupan, se je od nekod zaslišalo njegovo nežno pogrkovanje.
Vran me je spremljal vso pot. Ob trenutkih, ko sem se počutil izgubljen, izžet ali obupan, se je od nekod zaslišalo njegovo nežno pogrkovanje.

Leave a Reply