Kakšne pol ure za tem, ko zapustimo postajo se želodec spet oglasi. Hvalabogu imam v žepu nahrbtnika zalogo zdrobljenih slanih krekerjev in sploščen sendvič, ki ga “grejem” že dobrih trideset ur. Že sam pogled na gele in čokoladne tablice mi skorajda izzove refleks bruhanja. S sladkorjem sem tudi tokrat zaključi in vse upe ponovno polagam v maščobne zaloge. Z trojico smo nekoliko hitrejši zato ostala skupinica prične zaostajati in kmalu je ni več videti. Hiter tempo, gladke, poševne skale in z razpokami ter nizkim, trnatim grmičevjem posejan strm naklon terjajo visoko koncentracijo. Noge so že pošteno utrujene in na posameznih predelih stopala me vsakič, ko pristanem na trdih tleh, močno zaskeli. Dolg spust v kanjon, kjer sem pred letom prvič doživljal halucinacije brez kakršnihkoli stimulansov, nam uspe preteči relativno hitro. “Zalepljen” za hrbet francoskemu dvojcu Jean-Marcu Delormu in Briceu Bonnevialu, tiho kujem načrt. Vem, da bo počasi konec čez pot vrženih okornih, robustnih, velikanskih skal. Takrat bom pritisnil do konca. Na delu, ki se malenkost zravna, na približno stodvajsetem kilometru in se nato po vijugasti potki spusti v zeleno oazo majhne vasice Misfah, kjer je predzadnja postaja. Do tja bom poskusil pridobiti čim več prednosti in se odlepiti vsem, ki bi se mi lahko v zadnjih dveh urah nevarno približali. Ko ujamemo skupinico tekačev, katerih tempo očitno ustreza Francozoma, se poženem naprej. Čudim se hitrosti in “svežini”, ki sem je naenkrat deležen. Nekaj krat pogledam čez ramo, da se prepričam ali sem sam. Potem se prepustim gravitaciji.

Kdo potuje sam, potuje hitreje

Nihče mi ne sledi in zadnje kilometre tečem kot v transu. Prebujen in prerojen. Ko prispem na obrobje, med palmami in zelenjem skrite vasice, ugasnem naglavno luč, da se prepričam kako daleč so prvi zasledovalci. Dva do tri kilometre v kanjonu nad mano ni videti nobenega. Kamnita potka pod katero žubori voda, se vse bolj širi in konča v labirintu kamnitih hišk. Kmalu za njimi pa priključi na asfaltno cesto. Ta se malenkost dvigne in nariše nekaj križišč potem pa v rahlem spustu pade na drugo stran naselja, kjer stoji sredi polja zadnja postaja, pet kilometrov pred ciljem v Al Hamri. Ura je kakšnih tri in nad vasico se v soju uličnih svetilk, v katere se zaletavajo nočni metulji, dvigajo jutranje meglice. Iz hlevov zaveje vonj po slami in živalskih iztrebkih. Koze in ovce, ki sem jih na poti srečeval, najbrž tudi tukaj prednjačijo. Še zmeraj ne morem dojeti in razumeti ustroja naših teles. Le nekaj ur nazaj sem nemočno sedel ob ognju, brez promila energije in vsak korak je zahteval obilico napora. Bolečina, ki je ob vsakem, že najmajnšem gibu zarezala v možgane, je nenadoma zapustila telo in počutim se neverjetno lahkotno, sveže, spočito, mlado, močno…

Po vijugasti kamniti potki v zeleno oazo Misfaha…

Na postaji se ustavim zelo na kratko, da dotočim vodo in vzamem prgišče slanih pistacij. Do cilja je uradnih 2, 7 kilometra, a že od lani vem, da jih je vsaj še enkrat toliko in da bo pot posejana s kamni in skalami. Še vedno se počutim odlično in ohranjam hiter tempo. Ob prečkanju jarka, ki je najbrž presušena struga reke zagledam kakšnih tristo metrov pred seboj zibajoči se silhueti. Čez slabih deset minut dohitim Douglasa Braidwooda in George-Briana Hutchinsona, ki hodita. Spomnim se, kako jezen sem, če me tik pred ciljem kdo ujame in prehiti. Danes sem jaz tisti, ki imam še zmeraj moč in stečem mimo njiju. Vem kako se počutita in da mi zagotovo ne bosta sledila.

Takoj za vrhom se bo odprla planota s pogledom na cilj…

Na krilih, ki jih poganja svoboda in z občutkom breztežnosti še zmeraj drvim proti cilju. Za vrhom, do katerega je še slabega pol kilometra se bo kmalu odprla planota in kot na dlani bom pod seboj zagledal mestece s ciljem. V euforiji, ki preplavi celotno telo in od palete občutkov naježi kožo se mi končno utrne pogled na dobra dva kilometra oddaljeno Al Hamro . Uspelo mi je premagati samega sebe za neverjetnih štiri ure in pol. Počutim se res neverjetno dobro in telo se mi zazdi naenkrat premajhno. Kot da se bom iz njegove notranjosti izlil na plano in se prelil preko skal ter poplavil speče mesto pod seboj. Še enkrat sem dokazal samemu sebi, da zmorem. Da sem sposoben premagati to hudičevo težko Omansko zverino. Ko čez nekaj trenutkov sedim v cilju, še zmeraj ne dojamem, da je prišel konec, ki sem si ga tako neskončno želel. V mislih še zmeraj tečem in v ušesim mi odzvanja škrtanje kamnov pod podplati. Telo še zmeraj vibrira od sunkov robustnih skal.

Tudi letos sem prejel medaljo od prve in edine ženske iz Omana, ki je bila na Mount Everestu Nadhire Alharty.