Tudi moje telo je pod velikim stresom in vedel sem, da bo to zanj huda preizkušnja. A to je razlika med »novinci« in nami “starimi mački”, ki smo te faze že neštetokrat doživeli. Se prebijali in bili bitke sami s seboj. Kepa v grlu, kot da bi pojedel žlico peska in zalepljene glasilke so naznanjale, da močno ogrožam načet imunski sistem za katerega drugače ves čas lepo skrbim. Upal sem, da ne bom imel poškodb in prehudih bolečin, čeprav sem vedel, da bodo prišle in da bo treba spet ničkolikokrat »čez vse meje«. A vedel sem tudi, da sem se vedno nekako izvlekel, se pokrpal ter zlizal. In ravno tovrstne izkušnje so me čez čas naredile močnejšega in samozavestnejšega. Zato sem tudi tokrat, kljub izžetosti in brez kančka energije ter popolnoma premražen sedel ob vročem ognju in se prepričeval, da bi temu verjel. Trije domačini, mladi fantje so si pripravljali večerjo. Ražnjiče z jagnjetino. Sposodil sem si njihovo pregrinjalo in se močneje stisnil k ognju. Kot da se mi dogaja deya vu pomislim, saj sem na isti merilni postaji kot natanko pred enim letom, ko sta zaradi nepremišljenosti vetrovka in majica z dolgimi rokavi, kot odvečna oprema ostali na glavni vmesni postaji. Prav tako rezervne baterije, rokavice, kapo, topla oblačila, nekaj hrane. Domine so takrat počasi, a nezadržno začele padati, a na srečo sta, kljub možganskemu izklopu, iznajdljivost ter domiselnost še delovala. Posteljo sem si postlal s kartonom, v katerem so pritovorili kokakolo, slekel mokro majico in jo obesil na veje ob ognjišču ter se k ognju privil tako močno, da sem vonjal osmojene dlake. V nekaj minutah je bila suha in telo hvaležno pregreto.
Le premikati se je treba
Sedaj imam na srečo vse kar potrebujem na sebi, ostalo pa v nahrbtniku. Še kar naprej podoživljam lanski film ko smo skupaj s Scottom Williamsom, ki je letos za mano zaostal debelo uro in njegovim omanskim prijateljem Omarjem v rekordnem času preplezali dobra dva kilometra dolgo in skorajda vertikalno 1000 metrov visoko steno pod mano. Temu sva se tudi letos z Nizozemskim kolegom Shawnom Leviem močno približala, a dobrih dvajset let mlajši mladenič je poln moči, takoj ko sem vrgel sidro, krenil naprej. Ražnjiči že lepo dišijo in tudi moj želodec se prebudi, kar je dober znak, a pri njihovem obračanju se zaplete in polovica jih pristane v ognju, druga pa na tleh, posutim z drobnim kamenjem in iglicami. Fantje se smejijo in zbijajo šale na račun kuharja, ki rešuje meso iz ognjenih zubljev in umiva tistega posutega s prahom. Mislil sem jih zaprositi za kakšen kos, a sem vedel, da so tukaj prostovoljno in najbrž dežurajo že drugo noč, zato nisem imel srca. Nekaj korakov naprej, ko smo skupaj z manjšo skupino zapustili “bazo”, sem pobrskal v žepih nahrbtnika in naletel na ostanke sendviča in nekaj piškavih drobtinic razdrobljenega piškota. Do naslednje okrepčevalne postaje dobrih deset kilometrov naprej, bo hočeš nočeš moralo zadostovati.
V šibkem soju naslednjega dne
Res smešno se mi zdi, ko tečem isto progo drugo leto zapored, kjer se prepletajo spomini in trenutno dojemanje okolice. Pogled na uro mi pravi, da imam kakšnih pet ur prednosti pred lanskim časom in da je do cilja še “samo” kakšnih trideset kilometrov. Vzponi me strašansko utrujajo in vsakih 200 metrov počivam, da se nadiham. Počutim se kot kakšen starček, ki na stopnišču lovi sapo in se vsak dan težje prebija do svojega stanovanja v četrtem nadstropju bloka brez dvigala. Spet stavim na boljši trenutek, ki bo zdaj zdaj prišel in me ponesel na krilih proti cilju. A agoniji ni videti konca in vem, da me v zadnjem delu čakajo še dolgi in strmi spusti, ki znajo biti v stanju, kakršnem sem sedaj, sila neprijetni. Ugotovil sem tudi, da so zame najhujše ure med polnočjo in četrto, peto zjutraj. Le kaj me še čaka teh nekaj ur do svitanja?
Na čase me zmanjkuje. Ko odprem oči, da “skeniram” dogajanje zunaj sebe, čutim šibke elektrošoke. Možgani od napora kar zacvrčijo. Počutim se kot prazna lupina, kot kašen tavajoč zombi. Kilometri se vlečejo in uro raje prekrijem z rokavom vetrovke, da ne bi prepogosto pogledoval nanjo. Stik s skupino še zmeraj držim in trenutno je moja edina misel, da jih ne izgubim. Ko zagledam nekje v daljavi pod nami šibek ogenj, me vseeno premami pogled na uro. Samo še slaba dva kilometra strmega spusta nas loči do postaje s hrano, čajem, kavo… Ko prispemo sem pošteno lačen, a že po kavi in dveh kosih sladkega kruha mi želodec sporoča, da mu je dovolj. Zato v žepe vtaknem le nekaj slanih krekerjev in se založim z vodo. Sedaj bo treba biti močno skoncentriran, kajti že od lani se spomnim, da je pred nami dolg odsek z gladkimi črnimi skalnatimi ploščami, ki se v strmem naklonu spuščajo v dolino.