Sladko-grenkih 100 milj

Vse je enkrat prvič.  Včasih sladko, drugič grenko.  Aprilska ultra 100 Milja Istre je bila zame dva krat prvič. Prvič 100 milj (167 km) in  moj prvi odstop na katerikoli tekmi. Spoštovanja vredne razdalje in tehnično zelo zahtevne poti se namreč ne moreš lotiti z “levo” roko (oz. nogo). Prišel sem bistveno premalo pripravljen. Zaradi regeneracije po Marathonu Des Sables, ki sem ga zaključil v decembru 2017, sem začel dokaj pozno trenirati (sredina januarja 2018). Vmes me je “presenetila” še letošnja zima, ki je prišla zelo pozno in se “zavlekla” praktično do začetka pomladi. Oboje je kar precej vplivalo na kvaliteto, predvsem dolgih tekov.  Ker treniram pretežno na mariborskem Pohorju, kjer je ponekod na osojnih predelih še sedaj (začetek aprila 2018) snega, blata in brozge “do kolen”, sem tako v času, ki sem ga imel na razpolago, (pre)tekel bistveno krajše razdalje kot običajno.  Po desetih urah tekmovalnega tempa sem tako začel plačevati davek. Počasi, a vztrajno so mi začele odpovedovati noge in ko se na 80-tih kilometrih zaveš, da jih je pred tabo še vsaj enkrat toliko, ti začne odtekati tudi dobra volja in motivacija.  V Buzetu, kjer je bila na 88-tem kilometru tranzitna postaja, sem tako sprejel odločitev, da nima smisla vztrajati, saj bi se zadeva zelo verjetno kaj kmalu sprevrgla v agonijo. Ker vsaka šola nekaj stane, sem vesel, da sem kljub vsemu, odtekel še eno ultra razdaljo in bil del velike zgodbe imenovane 100 Milja Istre. Vsem, ki so uspešno zaključili svoje nastope, iskreno čestitam, ker vem, kaj vse so prestajali in skozi kaj so morali iti, da so prestopili ciljno črto.

V cilju z Alešem Novakom, ki je uspešno zaključil svoj nastop na 110 km

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja