Z Jernejem sva se dobila na dogovorjenem mestu skoraj do minute natančno. Kako dobro, da je prišel ravno v trenutku, ko mi je motivacija začela že malo pohajati. Pred nama je bil dolg vzpon na Golte in pot je Jernej zelo dobro poznal. Zato sem samo sledil njegovemu hitremu tempu. Vedel sem, da naju po vrhu čaka samo še spust do Ljubnega pri Savinji, kjer se bova srečala z Mirom in kjer bom po dolgem dnevu končno pojedel nekaj podobnega hrani. Zato sem stisnil zobe in gledal Jernejeva stopala pred seboj.

Hvala Jernej, brez tvoje pomoči bi bila moja pot veliko težja.

Po krajšem postanku v Ljubnem pri Savinji, kjer sem pojedel špagete z morskimi sadeži, naju je Jernej zapustil. Do Gornjega Gradu me je čakalo dobrih deset kilometrov pretežno ravnine in Miro bi naj med tem poiskal prenočišče. Po dobri uri, ko sva se dobila v centru mesta je bil ves iz sebe. Vse sobe v Gornjem gradu so bile namreč zasedene, tiste proste pa so imele hudo zasoljene cene. Tako sva se vrgla v virtualno raziskovalno akcijo vseh prostih prenočišč v bližnji okolici in pristala v Kampu Natur Avantura, kjer nama je prijazni lastnik oddal dva šotora za ceno enega. Ob ostrem zavoju Savinje, ki se imenuje Na skalci, je domiselno in iz naravnih materialov zgrajen kompleks, kjer si elektriko s pomočjo vodnega toka ustvarjajo sami. Voda za umivanje, ki jo segrevajo s pomočjo sončne elektrarne je speljana iz reke. Vsa stikala za osvetljevanje skupnih prostorov so povezana s senzorji. Skupna kuhinja na prostem pa deluje na plinske štedilnike. Prav tako strogo ločujejo odpadke in iz bio odpadkov delajo kompost, ki ga uporabljajo za gnojenje vrta. Sadovi, ki so pridelani na njem pa lahko uživajo tudi vsi, ki bivajo v kampu. Glede na jesenske temperature in bližino vode sem se bal, da bo noč v šotoru hladna. A so lesena hiška, ki obdaja šotor in je nekoliko dvignjena od zemlje, jogi na tleh šotora in moja spalka poskrbeli za toplo in mirno noč. Tako sem po okusni Mirovi večerji in ob monotonem šumenju deroče vode v trenutku zaspal.

Moje prenočišče Na skalci…

Miro, moja “deklica” za vse

Čeprav sta Miro in njegova žena Jasna že vrsto let vegetarijanca, mi je kuhal hrano, kot sem jo naročil. Pretežno živalskega izvora. Tudi zato sem ti neizmerno hvaležen Miro. Danes si res ne znam zamisliti, da bi se lahko v takšno pustolovščino, kot je bila Vranov let, s kom drugim sploh podal. Zelo težko je namreč najti nekoga, ki mu lahko zaupaš in se nanj stoodstotno zaneseš. Zraven tega mora biti zelo iznajdljiv, fleksibilen, obvladati mora veliko veščin in seveda mora biti avanturist po duši. Boljšega partnerja, kot si v danem trenutku bil ti, si res ne znam predstavljati. Ves čas si fotografiral in dokumentiral dogajanje, obiskoval knjižnice, kjer si prenašal slike in jih nalagal ter sistematično vodil najin dnevnik v obliki rednih objav na facebooku in spletni strani. Vozil si se naokrog in kupoval hrano, kuhal, skrbel za pravočasno jutranje vstajanje, mi po potrebi dostavljal opremo in tisoče drugih malenkosti. Kar je najpomembnejše pa je to, da si bil ves čas dobre volje, optimističen, nasmejan in si me znal še iz tako slabega stanja zmeraj zbuditi nazaj med “žive”.

POVEZAVA DO MEDIJSKIH OBJAV.