V središču Slovenije – Vranov let 2019, tretji dan na poti, del 5

Iz Gornjega Gradu čez Menino planino

Vsako jutro sem se potrudil, da sem startal čim bolj zgodaj. Navadno je bilo to med 6:00 in 7:00 uro. Pred tem sem imel namreč za postoriti  veliko reči. Naj naštejem? No prav. Ob 4:45 je budilka zazvonila prvič, če ni bila uspešna je v drugo zazvonila ob 4:50. Še v pižami sem najprej naredil nekaj vaj za razgibavanje in ogrevanje ter se raztegnil. Potem sem z vazelinom namazal dele, kjer med tekom prihaja do drgnjenja. Pazduhe, prsne bradavice, mednožje, vrat, ledveni del hrbta in dele med prsti na nogah. Potem sem, glede na vremensko sliko oblekel sveža, suha oblačila in si v nahrbtnik pripravil hrano in pijačo ter rezervna oblačila. Ker se med tekom potimo in ker ne vemo kakšno vreme nas bo na poti ujelo, je dobro imeti suha rezervna oblačila v PVC vrečki. Prav tako sem si v žepek dodatnega pasu, ki služi nošenju palic (ko jih ne potrebujemo), pospravil še dve rezervni vrečki. Eno za oblačila, ki jih bom na poti slekel, drugo pa za smeti. V drugi žepek sem vtaknil še napolnjen telefon in kamero Go Pro. Da me med zajtrkom ne bi zeblo, sem si oblekel še vetrovko in vetrne hlače, na glavo navlekel kapo in si obul športne copate. Te sem zbral glede na teren, ki je bil tisti dan pred menoj. Med tem je Miro pripravil zajtrk. Zame vsak dan enakega. Jajca na oko zabeljena z ocvirki in močno črno kavo s smetano. Med zajtrkom sva navadno naredila načrt za prvi del etape in sestavila še rezervni plan, če bi šlo kaj narobe…

Menina planina je dobila ime po menihih iz benediktinskega samostana v Gornjem Gradu, ki so imeli tu svoje posesti. Simbolno predstavlja tudi mejo med Štajersko in Kranjsko. Uvrščamo jo v predalpsko kraška planoto. Znamenitosti teh so tudi kraške jame, ki jih ima Menina planina kar nekaj. Med zanimivejše sodi 30 metrov globoka kraška udorna jama, imenovana Jespa. Njena posebnost so skriti kotički, kjer se zaradi toplotnega obrata sneg oziroma led lahko obdržita celo leto. Severno pobočje planote pokriva mešani gozd, južno pa obsežni pašniki. Na planino peljejo številne ceste, ki izletnikom omogočajo enostaven dostop do vrhov in drugih ciljev, do planinskega doma pa iz Tuhinjske doline vodi tudi več markiranih pešpoti.

Ob jasnem vremenu nas Menina planina na severozahodu nagradi s čudovitim razgledom na osrednji del Kamniških Alp in njihove najvišje vrhove (Ojstrica, Planjava, Brana, Skuta, Grintovec…). Planina je zaradi apnenčaste površine polna vrtač, kotličev in bazenov. Prav ti zadnji s o razlog za nastanek pašne planote, saj je tako živina imela dostop do vode.

GEOSS – Geometrijsko središče ali srce Slovenije

Točka GEOSS se nahaja na območju Spodnje Slivne pri Vačah v Občini Litija. GEOSS je zasnovan kot domoljubni vseslovenski projekt, simbol slovenstva, večstoletnega prizadevanja za obstoj in razvoj ter zakoreninjenost Slovencev na tem prostoru. Od ustanovitve v letu 1982 si je Društvo GEOSS s svojim prostovoljnim delom prizadevalo za bogatitev območja GEOSS, za vedno nove in nove prireditve.

Kresnice

Po prijetnem snidenju sem zapustil GEOSS točko in se po ovinkastih gozdnih grapah pričel spuščati proti glavni cesti Litija – Ljubljana. Prvotni plan je bil, da se moj spust zaključi v Kresnicah, blizu mostu, pot pa nadaljuje do Volčje jame pri Šmartnem pri Litiji. A naju je gospod Edvard Vedernjak po telefonskem klicu napotili še do spomenika v Zgornjem Hotiču, kjer naju je že čakal gospod Marjan Jug. Ker poti nisem poznal in ker sem se že ničkolikokrat naučil, da je bolje slediti GPX traku na uri kot intuiciji sem pač pristal v Kresnicah in tako še nekaj kilometrov tekel ob zavoju Save do spomenika, kjer sva se po kratkem iskanju našla z Mirom in gospodom Jugom. Ob spomeniku in ob Savi nama je gospod Jug razložil kako so med drugo svetovno vojno partizani in domačini tam čez Savo vozili ljudi. Vse skupaj bi naj bilo med drugo svetovno vojno srečno prepeljanih okoli 15.000 ljudi, med njimi tudi Vran in njegovi tovariši.

“Miro je na svojem Facebook profilu zapisal, da se je njegov tretji dan začel v kuhinji, končal pa s koncertom in z veličastno zmago slovenskih odbojkarjev.”

Z njegovo ženo Jasno, ki nama je iz Maribora pripeljala moj prenosnik, sta se po našem srečanju in večerji v Zgornjem Hotiču ter moje dostave do prenočišča Kovač v Litiji, odpeljala še na koncert Azize Brahim v Novem Mestu. Na poti nazaj sta poslušala prenos odbojkarske tekme…

Aziza se je rodila 9. junija leta 1976 v begunskem taborišču naroda Sahrawi v Tindoufu v Alžiriji, kamor so pobegnili pred maroško vojsko, ki jih je pobijala ob okupaciji. Oče je ostal v domovini in umrl. Tako ga nikoli ni imela možnost spoznati. Odraščala je v begunskih taboriščih, kjer je odkrila glasbo kot način zabave in osebnega izražanja, komuniciranja z drugimi, kakor tudi upora.

…med tem sem naredil nov, improvizirani načrt za najin predzadnji odločilni dan, v katerega sem moral stlačiti vse zaostanke, ki sem jih nabral. Tako me je do Dolenjskih Toplic čakalo še dobrih osemdeset kilometrov. Ker sem želel odriniti čim bolj zgodaj, sem načrt po sms-u poslal še Miru in jima zaželel  lahko noč. Budilko sem tokrat nastavil ob 4:30.

POVEZAVA DO MEDIJSKIH OBJAV.

Leave a Reply