Po desetih kilometrih, ko sem počasi začel zaostajati za skupino in sem lovil njen rep sem ponovno uspel ujeti nekaj tekačev na prvi kontrolni postaji. Tudi sam sem dotočil vodo v katero sem raztopil elektrolite, pojedel gel in se pognal za zadnjimi. Po dobrih treh kilometrih smo srečali skupino ubežnikov, ki nam je pritekla naproti in se jezila, da na poti ni več oznak. Kot so kazale njihove ure, bi morali kakšen kilometre niže zaviti desno. Ker se nismo želeli vračati tako daleč nazaj smo skupaj prečkali štiripasovnico in naleteli na protest šoferjev z glasnim hupanjem. Hvalabogu, da nisem bil sam. Brez navigacije bi najbrž izgubil veliko časa. Zato bom moral ves čas in to za vsako ceno, držati stik vsaj z enim izmed tekačev. Ko smo ponovno priključili na pravo pot, nas je dohitelo nekaj tekmovalcev iz ozadja, ki so se pomešali med nas in tako povečali skupino. Prvi del poti mi ni bil preveč všeč, saj je večinoma potekala po asfaltu, ki je ves čas valovil. Na ravnih odsekih je bil tempo zame prehiter, a zaostanka si nisem mogel privoščiti. Zato sem ves čas privijal in čutil, kako mi energija počasi izteka. Zato sem se razveselil prvega resnega vzpona, ki je zavil iz asfalta in nam v njegovem vznožju ponudil še z drugo kontrolno točko z vodo.
Končno se bo začela razvijati tekma. Takšna, ki mi jeveliko bolj blizu. Ne maram namreč trdih asfalnih ravnin, ki ne ponujajo lepih razgledov in so odmaknjene od narave. Tudi med posebno hitre ravninske tekače ne sodim in zato jim težko sledim. Veliko raje tečem po naravnih, strmih podlagah. Tako sem za vzpon na skoraj tisoč metrov visoko Barosso, ki se je vil po dolgem grebenu do razgledne točke, kjer je bila tretja postaja, potreboval le dobro uro. Leden veter me je prepričal, da ni dobro (pre)dolgo uživati v razgledu na čudovito jezero Lagoa da Fogo (Ognjena laguna), zato sem na glavo navlekel kapo in se pognal po razmočeni, spolzki ter z ruševjem zaraščeni potki, ki je skrivala kup pasti. Tik pod vrhom mi je uspelo ujeti še Belgijca Erica Lemmensa, ki je bil v isti kategoriji M+50. Po spustu je sledil čudovit tek ob jezeru, ki so ga preletavali galebi. Na bližnjih skalah so gnezdile še druge ptice. Že nekaj časa sem tekel popolnoma sam, saj se je kolona tekačev tako raztegnila, da nisem videl več nikogar pred in ne za seboj. Na srečo je bila pot na 890 metrov visok Pico da Velasi edina in tako ni bilo možnosti, da bi se izgubil. Tudi označena je bila zadovoljivo, vendar sem zaradi njene močne zaraščenosti in prepredenosti s trnjem staknil nekaj globokih prask po nezavarovanih delih nog. Do naslednje kontrolne točke, na 780 metrov visokem Cedrosu, sem prispel pred Ericom dobrih trinajst minut prej.
Na kontrolnih točkah tekmovanj, ki jih organizira Ultra X, dobijo tekmovalci samo vodo in medicinsko pomoč, če jo seveda potrebujejo. Včasih imajo prostovoljci s seboj kakšne prigrizke, ki jih z veseljem delijo z izmučenimi tekači. Sladki gumijevi bomboni, čips in dateljni so njihova klasika.
Sledil je rahlo padajoč in krožen spust do jezera Lagoa das Furnas (Megleno jezero) . Čudil sem se betonskemu koritu, do vrha napolnjenim s kristalno vodo, ki me je spremljalo kakšna dobra dva kilometra. Srečal sem tudi nekaj domačih pohodnikov in turističnih obiskovalcev, ki so obiskali ta zaščiten naravni rezervat. Potopiti vročo glavo v ledeno vodo je bilo osvežujoče in čutil sem kako se mi energija počasi vrača. Vedel sem, da so najhujši vzponi že za menoj in da me čaka samo še dobrih dvajset kilometrov poti, ki se večinoma vije na skalnih previsih tik nad morjem. Obetajo se mi čudoviti razgledi in veter z Atlantika, ki me bo nekoliko ohladil. Temperature sicer niso bile visoke in sonce se je ves čas sramežljivo skrivalo za oblaki, a v zraku je bilo čutiti veliko vlage in telo se je ves dan vztrajno kuhalo v džungelski sopari.