Grem, da si bom (za)želel vrnitve.
Noč nad ožarjenim Istanbulom je mirna. Dež narahlo rosi in osamljene meglice mehčajo njegovo ostro sliko. Mlad moški na moji desni nemirno steguje vrat in pogleduje dol, kakor da bi iskal luč svojega doma, kamor se najbrž vrača. Ne najbrž, zagotovo se vrača. V njegovih očeh namreč vidim tisto nemirnost in ko tu in tam poblisne njegov telefon na zaslonu ošvrknem sliko, najbrž žene in otroka. Zanimivo kako se nam križajo poti. Eni se vračajo drugi odhajamo. Eni so pogrešani, drugi pogrešamo. Toda vsi imamo svoje poti in upam, da tudi nekoga, ki čaka na nas in si želi naše družbe. Mene zagotovo še nihče ne čaka, a po petih dneh puščave in nekaj dodatnih dni potovanj, bo mera polna, da se bomo začeli pogrešati in veseliti ponovnega snidenja. Takrat bom jaz nemirno stegoval vrat in kukal skozi majhno letalsko okence, če bom ugledal luč mojega doma.
Gledam nas, kako se kot majhni otroci veselimo vožnje s starimi razmajanimi đipi, s katerimi drvimo skozi puščavo, ki bo v teh dneh nas začasni dom. Ob glasnem škripanju amortizerjev ter zibanju in občasnih poskokih po neravni peščeni cesti, vsakič navdušeno vzkliknemo. V naših očeh se iskri mešanica pričakovanja, dvomov, užitka, strahov, veselja, melanholije, utrujenosti… Vsak v svojem majhnem svetu, vsak svet zase. Noči tukaj bodo hladne, saj me spreleti rahel drget že takoj, ko zavijemo v objem senc, ki jih rišejo velike skalne gmote nametane naokrog. Če smo ob vstopu v območje Doline lune še lahko videli nekaj hiš, ljudi in živali smo po pol urni vožnji vstopili v čisto drug svet. Pokrajina je kot nek oddaljen, pust planet in počutim se, kot da potujem v časovni kapsuli stoletja nazaj…
Prva noč v puščavi
Nebo je preluknjano z zvezdami in kot nekakšna konstrukcija sozvočja visi tik nad nami. Njihova harmonija se mi zdi tako krhka, kljub temu, da vztraja že več milijarde let. Počutim se čudno. Kot da se zlivam s to mešanico sreče, hrepenenja, otožnosti. Puščava me je enkrat že spremenila, kakšne namene ima z menoj tokrat?
Enostavni šotori, ki so nam jih postavili Beduini bodo naše zatočišče. Postelja, kuhinja in dnevna soba. hkrati. Tkanina, vezena v enostavne črno-bele vzorce ima vonj živalstkosti. Po tleh nametane preproge so nastlane s peskom. Kmalu ga bomo imeli tudi mi v vsaki pori. Zunaj pred šotori imajo domačini nek stari kotel v katerm kurijo ogenj. Nad njim sta dve veliki železni posodi, kjer se greja voda. Pri dnu obeh sta nameščeni majhni pipi. Dimna zavesa se počasi ovija okoli tabora in vonj zažganega lesa se nam zažira v oblačila. Spomin nanj bo tolažba, ko se bomo po vsaki etapi vračali v njegov varen objem. Da bom lahko zaspal, sem si v ušesa dal čepke in preko oči poveznil rutico. Priznam, vzel sem tudi pol tabletke za spanje, drugače bi najbrž ostal še dolgo buden. Šuštenje spalnih vreč bližnjih sosedov in oddaljeno mrmljanje, ki se je mešalo z mravljiščem zvokov se je počasi zlilo v tišino. Ta me je odvlekla s seboj v globok spanec.