Na ciljni črti
Z mešanico razočaranja nad “špeckahlami” v vrsti takšnih tekačev, ki so pretekli že skoraj ves svet, a jim lasten ego zastira pogled nanj in zavedanja, da mi lahko Eric spelje težko prigarano drugo mesto, sem se pognal s štartne črte za prvimi tekači. Noge so bile dobre in kljub temu, da ne maram dolgih ravnih odsekov, sem prvih sedem kilometrov uspel držati dober tempo v skupinici z Angležem Indijskega rodu Rahilom SACHAK-PATWO in Poljakom Andrzejem KOWALIKOM, ki ga je pestila poškodba in se je za zajzrk “zadel” s protibolečinskim koktajlom.
Takoj po prvi časovni postaji, se je Poljak pognal naprej in z Rahilom sva na prvem vzponu ostala sama. Kmalu je začel Rahil zaostajati in s svojim tempom sem nadaljeval do vrha proti Krnu. Pod vrhom je pot zavila na 15 kilometrov dolg spust mešanice ozkih travnatih potk, makadama in asfalta v njegovem izteku, kjer me je Rahil dohitel in naprej nadaljeval sam. Do Tolminskih korit, ki so bila vsekakor eden izmed najlepših delov na celotni poti, sta me prehitela še Anglež Ash MANSFIELD in Francoz Julien CAZORLA.
Ne vem ali je šlo za občutek, da se bližam cilju ali pa me je dejansko tako zelo presunila narava na zadnjih kilometrih. Tolminska korita z okolico in čudovita pot, ki je speljana ob Tolminki do izliva v Sočo se mi je za vsedno vtisnila v spomin. Za zadnjo, skoraj 46 kilometrsko etapo s 1772-timi višinskimi metri, sem tako potreboval 6 ur in 43 minut, kar za 215 kilometrov in dobrih 8.300 višinskih metrov podlage niti ni tako slabo. Občutki ob prihodu v cilj pa seveda #kurjakoža.
