Dnevnik maratonca iz puščave 2, dan 3 – Začelo se je zares
Nekaj čez polnoč dobiva s Shaunom še enega sostanovalca. Ta me hitro prepriča, da ignoranco ter neobzirnost do drugih vedno povezujemo z njimi – Francozi. Ker imajo veliko boljše letalske povezave kot ostala Evropa, si namreč privoščijo še večerjo v krogu družine, potem pa ujamejo zadnji let za Afriko, ki traja kakšne štiri ure. Zaradi njih pa mora organizator čakati do polnoči s prijavo, kuharje utrujajo s polnočno hladno večerjo in mi, ki si z njimi delimo sobo, sredi spanca poslušamo glasno vselitev. Kakorkoli noč tako ali tako ni bila posebno radodarna s spancem in melatoninom, saj je bila kljub odprtim oknom hudo soparna in klima preglasna, da bi se lahko pogreznil v trdni spanec.
Oprema je skrbno pripravljena za jutrišnji štart
Tako se z mešanimi občutki in rahlim pritiskom v sinusih odpravim na zajtrk s Shaunom, ki mi na vsakem koraku ponuja dozo novih bacilov ter zaslišuje o vseh mogočih malenkostih. Še dobro, da ne vpraša, če je barvo vezalk prava. Ko smo po zajtrku in pripravah zbrani pred recepcijo, pripeljejo avtobusi in potovanje v osrčje otoka se končno prične.
Preden nas naložijo v avtobuse in odpeljejo v puščavo srečam stare znance iz Peruja Diega Casabono in favorita Alda Ramireza Alvareza
Jacob Bloch iz Danske, ki prisede, je letos ambasador tekme, zato vožnja v sproščenem pogovoru hitro mine. Nalogo je dobro opravil, saj se puščavskih tekov vsako leto udeleži vedno več severnjakov. Seveda spet prednjačijo Francozi in Španci, Slovenci pa ostajamo eksotika. Kot vsa tekaška druščina za surferje na parkirišču, kjer se ustavijo avtobusi. Iz avtomobilov snemajo deske in nas začudeno opazujejo, njihova zagorela telesa pa govorijo, da so na otoku že precej časa. Kasneje, med tekom, ko se približamo morju, občudujem njihovo tehniko jezdenja na valovih.
Na štartu je zmeraj “pisano” 😀
Vzdušje na štartu je nabito s čustvi in ko iz zvočnikov zavibrirajo znani uvodni toni predstavitnega komada MD, sem spet na robu solz. Skupna energija se preteka skozi telesa in skoraj sedemsto rok se dviga v nebo. Slišijo se vzkliki, zadnja poslavljanja z lepimi željami, tepljanja, kepice, različne tehnike stiskanja rok. Odštevanje nas popelje do vrhunca, da se izstrelimo iz orbite štartnega boksa. Za nami se dviga prah in nekaj radovednih turistov ob progi nas s ploskanjem, žvižgi in klici samo še bolj podžiga.
Po prvih kilometrih se malenkost ustrašim lahkotnosti, ki je nisem vajen. Zato nagonsko upočasnim in tečem naprej malenkost bolj zadržano. Kljub temu dovolj hitro, da dohitim tekače pred seboj, in prva kontrolna točka me preseneti, saj je še nisem pričakoval tako hitro. Kar med potjo odvijem pokrova bidona ter vanju vsujem vrečki z elektrolitskim praškom, ko prispem do šotora z vodo, pa opravim v borih dvajsetih sekundah.
Kar malo sem se ustrašil (pre) hitrega tempa…
Nadaljujem v začrtanem tempu vendar me na ravnini po spustu nenadoma ponese in za seboj pustim še nekaj tekmecev. Šele takrat se zavem narave okrog sebe in misli preusmeri na opazovanje okolice.
Po vročih peščenih tleh iz katerih poganja redko rastlinje ležijo lobanje, najbrž kozje.
Po robustnih, skoraj črnih skalah predvidevam, da je otok vulkanskega izvora. Redko rastlinje je zaščiteno s trn in ima bore malo listja, zato ni čudno, da vidim kar nekaj lobanj, najbrž kozjih. V peščenih predelih pa je ogromno školjk, zato sklepam, da je bil otok potopljen pod vodo.
Narava ponuja čudovite piglede na svoje stvaritve…
Nekaj kilometrov pred zadnjo kontrolno točko zavijemo v tunel pod cesto in se vrnemo v civilizacijo, kjer nas ob progi spet pozdravljajo turisti. Zadnje kilometre tečemo po divjih in skritih plažah, ki izrisujejo čudovite tisočletne stvaritve narave. Moč morja je v skale izklesala nešteto kipcev, ki jih je obrusil veter.
Ko vidim, da sem za seboj spet pustil nekaj tekmovalcev, ki so bili v Peruju zame neulovljivi, dobim nov polet. A ker daleč za menoj ni nikogar, tisti pred mano pa ima malce preveliko prednost, se v zadnjem kilometru prepustim uživaškemu tempu brez pritiskanja in v dveh urah ter štiriinpetdesetih minutah pristanem na presenetljivo dobrem šestindvajsetem mestu. In če sem lani v Peruju komaj uspel dobiti kakšen košček sence pod velikim šotorom, danes pod njim kraljujem skoraj sam. Vase vlijem regeneracijski napitek, se počim na tla in se prepustim trem uram brezdelja.
Če sem si lani v Peruju komaj izboril kakšen košček sence, letos na Fuerteventuri skorajda kraljujem pod velikim šotorom sam…
Med lenarjenjem opazujem tekače, ki prihajajo v cilj. Nenavadno veliko žensk je med njimi. Organizatorji so v sporočilu o novostih, to tudi poudarili. Nekaj je parov srednjih let, pa očetov, ki tečejo z otroki. Tako pisana druščina počasi napolni prostor in čas je, da si skuham kosilo.
Do večera bo ob obilici počitka treba postoriti še marsikaj, jutrišnji dan bo namreč odločial, kdo ostane in kdo gre naprej.