Dnevnik maratonca iz puščave 2, dan 2 – Pristanek na trdnih tleh vulkanskega otoka

Jutro pričnem s skokom iz balkona. Pa ne zaradi predčasnega prihoda razjarjenega soproga kakšne ljubimke – veter mi je ponoči odnesel majico, ki sem jo s spodnjicami, hlačami in nogavicami dal sušiti na ograjo. Ko se plazim skozi trnje nazaj v sobo, močno upam, da kdo ne pokliče policije, ki me bo zaradi majice odpeljala na zaslišanje zaradi suma vloma. Preden bom dobil prevajalca in odvetnika, pa bo start Des Sablesa že mimo. Zato se hitro oblečem in še v temi odtečem ogrevalni aktivacijski sedem kilometrski krog novemu jutru naproti. 

Tokrat bo moja srečna sedmica obkrožena z enko on devetko

Če smo že pri številkah – tudi na tej pustolovščini se vse vrti okrog sedmice. Včeraj se nas je na letališču zbralo sedem, ki smo prišli dan prehitro. Izvedel sem, da imam štartno številko 179. V potovanje je bilo vključenih sedem ključnih točk: Maribor, Celje, Zidani most, Ljubljana, Benetke, Madrid, FuerteVentura. Nahrbtnik je doma tehtal “zgolj” 7, 7 kilograma in še bi lahko našteval.

Popoldan sledi ustaljen postopek uradnega srečanja z organizatorjem

Razlogov za srečo je torej očitno več kot dovolj. Ker pa je “sreča opoteča”, pri njej ne prisegam na minimalizem. Zato še sam poskrbim za eno vraževerno naključje in si za zajtrk privoščim sedem jajc s slanino ter se s kavo in vodo, začinjeno z limono, odpravim na teraso lovit prve sončne žarke. Ura je krepko čez osem, pa je sonce še dokaj sramežljivo. Gostje so večinoma športniki, ki vstajajo podobno in tudi treningi so že za njimi.

Prevladujejo kolesarji in tekači. Slednjih bo v teh dneh še posebej veliko, saj nas je na štartni listi po neuradnih podatkih blizu štiristo in tisti prvi se že zbirajo pred recepcijo. Opravimo prijavo in se odselimo v apartmajsko naselje, lučaj oddaljeno od hotela. Na poti srečujem veliko sotekmovalcev. Zaradi nam znanih drobnih znakov, se takoj prepoznamo. Za cimra sem dobil prehlajenega Irca, ki nosljavo tolče angleščino z irskim naglasom, da mu komaj sledim. Ker je novinec na tovrstni avanturi, ima kup vprašanj in pomislekov. Upam, da ga moja zadržanost ni še bolj dotokla, a ne morem si pomagati. Dečko je sicer prijazen, a do virusov, ki trenutno krožijo okrog njega, sem vedno sovražno razpoložen.

Mala mal’ca ali velika avantura?

Popoldan sledi ustaljen postopek uradnega srečanja z organizatorji s pregledom in tehtanjem opreme, zdravniškim pregledom, prevzemom štartnih številk, vode ter seveda najvažnejše – roadbook z vsemi pomembnimi podatki o, ob in na progi. Procedura traja dobri dve uri zato se umaknem v klimatiziran apartma kjer počakam do večerje. Na poti srečam prepotenega Diega Casabono, ki se vrača s treninga in z objemom obnovima Perujsko prijateljstvo. Ne vem, če mi je hotel zgolj polaskati ali pa me ima v spominu iz zadnje peščene etape, saj je rekel da izgledam mlajši. Vseeno hvala Diego, dobro dene. Po večerji ni nikomur za druženje, saj je vsem ostalo še kup malenkosti okrog priprav na jutrišnji štart prve etape. Zato se hitro poslovimo, kot tudi jaz od vas, ki vam pravim: “Nasvidenje v naslednji bitki.”

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja