Vroča, vlažna, lepa in prijazna
Sri Lanko si bom zapomnil zlasti po dveh stvareh. No, seveda ne samo po dveh ampak na ti dve bom zagotovo pomislil najprej, ko me bo prešinila kakšna misel, komentar ali vprašanje v zvezi s to čudovito deželo. Prva je peklenska vročina z izredno visoko relativno zračno vlago, ki jo soustvarjajo bujna vegetacija, veliko število jezer, rek in pritokov ter seveda vpliv Indijskega oceana oz. monsunskih vetrov ki vplivajo na deževje ti pa oblikujejo štiri letne čase. Druga stvar, ki pa je z razliko od težkih vremenskih pogojev, naredila name zelo pozitiven vtis, pa so ljudje. Ti živijo, tiho, skromno, revno in takšni tudi njihovi značaji. Hvaležni, ustrežljivi, pozitivni, srečni. Tako sem še enkrat dobil lekcijo, da je sreča biti in ne imeti. Njihovi beli in zdravi zobje, katerih belina zaradi temno rjave kože še bolj izstopa, sijejo na vsakem koraku. Ker se v večini prehranjujejo z naravno hrano (veliko svežega sadja in zelenjave, ribe, polnovreden riž, piščančje meso…) ostajajo vitalni tudi v pozna leta.
Skoraj vsa njihova hrana je na lestvici od rahlo do zelo pekoča, razen obilice različnega sadja iz katerega delajo tudi sokove, ki prijetno osvežijo. Tako smo naravno dozo elektrolitov dobili tudi ob vsakem prihodu v cilj, ko so domačini z mačeto odsekali vrhnji del kokosovega oreha iz njega pa je priteklo kakšna dva decilitra hranilne vode. Pravtako ne bom pozabil njihove neverjetne podpore, ki smo je bili deležni ob vsej 190 km dolgi poti. Domačini so stali pred svojimi hiškami v strnjenih vaseh in nas čakali z vedri in posodicami polnimi vode, da do se lahko slikali z nami medtem, ko so nas polivali. Ob tako visokih temperaturah je bilo to njihovo početje pravi balzam za dušo in telo. Zato sem se vsakič, ko je bila priložnost pustil dodobra zmočiti, kajti dolgi ter samotni kilometri po soncu na izpostavljenih zaprašenih kolovozih, skozi polja in nasade sladkornega trsa, so iz vsakega od nas potegnili zadnje atome moči.
Pri tako dobrih klimatskih pogojih je seveda vegetacija neverjetno bujna. Ob nešteto rastlin, ki sem jih videl prvič v življenju, so me najbolj navdušila drevesa vseh vrst. Nekatera so bila za naše razmere res ogromna. Skozi gozdove smo sicer tekli zelo redko, kar je seveda škoda, a je tudi vprašanje, če so skoznje sploh speljane poti. Mogoče pa organizator ni hotel tvegati in se jim je izognil zaradi nešteto divjih in nevarnih živali, ki živijo tam. Kljub temu smo jih na poti srečali kar nekaj, a najbolj moteči so bili psi, ki pa so poglavje zase. Pri vsaki hiši jih imajo po dva ali tri in seveda spuščene, tako da sem se moral nekajkrat oborožiti s kamni pa tudi brizganje vode iz bidona pomaga. Preverjeno😉.
Skoraj domače živali so na Šri Lanki kuščarji vseh vrst, barv in velikosti. Največji Varan, ki mi je prekrižal pot je meril vsaj meter in pol z repom seveda. Metrski primerki pa so čisti standard. Srečal sem še bivole, opice, kajmane, žabe in seveda slone. Španskemu sotekaču Marcu pa je uspelo fotografirati celo kobro velikanko. Ob vseh naštetih živali sem videl še veliko različnih ptic med katerimi so v mestih prevladovale vrane, v divjini pa papige.
Komarji so ob večerih in ko se je pripravlja k dežju prava nadloga. Zato se je dobro pred njimi zaščititi z repilenti. Tudi šotori z zaščitnimi mrežami so dobra alternativa, a kaj, ko se do jutra ozračje ne ohladi niti za stopinjo. No, če že govorimo o temperature so le te nihale od 26 v zgodnjih jutranjih urah in do 32 med 10:00 in 16:00 uro. Tako sem vsak dan “pokasiral” vsaj tri ure najhuše pripeke in nobena krema me ni uspela zaščititi pred soncem. Še posebej, ker se je skupaj z znojem in vodo s katero so nas polivali domačini, izpirala s telesa. Tako sem imel že drugi dan izpostavljene dele kot so ramena, meča in zapestja v mehurjih, ki so v naslednjih dneh popokali. Zato sem kosme kože puščal naokrog kot kakšen kuščar ali kača, ki se levi.
Edina opcija, ki te zaščiti pred soncem bi bili dolgi rokavi. A teči v njih pri 32 stopinjah se ne zdi predstavljivo.