To vprašanje mi zelo pogosto zastavijo ljudje, predvsem netekači. Zato ker je telo, ta čudovit (u)stroj, ki ga je ustvarila in nam ga podarila narava, ustvarjeno za gibanje. Zna se prilagoditi vedno večjim naporom in se samo obnoviti ter pozdraviti. Če lepo skrbimo zanj, nam z veliko mero hvaležnosti vrača. Zaradi teka smo (pre)živeli. Danes smo tukaj, na tej točki civilizacijskega napredka zgolj zaradi nenehnega premikanja. Žal pa se (pre)nekateri ljudje ravno zaradi tehnike, ki smo jo ustvarili, da si z njo olajšamo življenje, še komajkaj premikajo. Ne zavedajo se pomena gibanja. Telo ga potrebuje kot zrak, vodo in hrano. Zato jim bo slej ko prej izstavilo račun. Tek mi omogoča, da potujem po svetu. Tekmujem in spoznavam to pleme, ljudstvo tekačev, ki mu pripadam. Srečujem veliko zanimivih ljudi. Se od njih učim. Smo kot ena velika subkultura zasvojencev teka v naravi. Najbrž so šli vsi, kot jaz, najprej skozi fazo običajnih, rekreativnih, urbanih tekačev. In se kasneje s prvimi koraki po brezpotjih narave prelevili v ultra divjake. Njena prvinskost in divja moč se nam pretakata po žilah zato se je lahko zgodila ta magija edino tam – globoko v gozdovih in visoko v gorah. Le tam še namreč odzvanjajo koraki in bojni kriki naših davnih prednikov, ki so za preživetje še tekli.