Dnevnik maratonca iz puščave 2 – Na maščobni pogon

Čeprav se že dobri dve leti tudi disciplina pri prehrani podreja teku na dolge razdalje, si za pravo kosilo prvakov privoščim razvrat s klasično packarijo – pico ter kokakolo. Očitno z želodcem, zagotovo pa z mislimi, še zmeraj  tavam po puščavi, na katero sem se tokrat dobro pripravil. Telo, vajeno maščobnega pogona, praktično namreč ne more ostati brez goriva, saj ga v sebi skriva domala v neomejenih količinah. Če je zdravo hranjeno seveda.

Daleč najboljši vir zdravih omega 3 maščobnih kislin so ribe, še posebej takšne, ki so še zjutraj plavale nekje na odprtem morju Atlantskega oceana.

Vzemimo za primer dobro grajenega atleta, s povprečno težo sedemdesetih kilogramov in sedmimi odstotki maščobe, kar je zelo malo. Govorimo o približno petih kilogramih rezerv, lepo enakomerno razporejenih po vsem telesu. Ko jih pretvori v energijo, iz njih dobi dobrih 40.000 kalorij, kar je ogromno, posebej v primerjavi z 2.000 kalorijami glikogena, ki ga za hude čase lahko naloži v mišice in jetra. Seveda telo ob naporih uporablja oba dostopna energijska vira, vendar težko verjamem, da pri maščobi kdaj pride do izčrpanja rezerv. Vsaj meni se še ni zgodilo, medtem ko sem se pred tem, kot zapriseženi vegetarijanec, dokaj pogosto srečeval s “trki v zidove”. A hrana, ki sem jo imel  v puščavo na MDS, je bila vendarle daleč od siceršnjega keto načina prehranjevanja. Ker žal še nisem našel primerne, ki bi jo lahko v tako izrednih pogojih ter omejitvah nosil s sabo. Predvsem hitra pokvarljivost ter teža izdelkov sta dva njena največja hendikepa.

“Odprta” kuhinja

Nenehna samooskrba na progi, pa zahteva delitev živil na dva dela – med in pred oziroma po aktivnosti, torej na hrano, ki šteje za običajne dnevne obroke. Žal na našem tržišču ne v prvi ne v drugi kategoriji, kot rečeno, optimalnih izdelkov za keto tekače še nimamo. Oziroma so tako zelo redki, da se ne moreš nasititi. Zato si prisiljen v prilagoditev po načelu Klemna Rojnika: “Maščoba za gorivo, sladkor za poživilo.” Problem prvih je v prvi vrsti spreminjanje ”agregatnega” stanja in s tem shranjevanje ter hitra pokvarljivost pri višjih temperaturah. Druga, še večja ovira, pa je kombinacija maščob z drugo obvezno skupino živil pri keto prehrani, ki je v puščavo enostavno ne moreš nositi, in to je sveža zelenjava. Z alternativami tako skušam vsaj delno pokrpati luknje v maščobni ponudbi za izredne razmere.

Keto, maslena ali kava z maščobo je dober zajtrk, ki hitro napolni prazne baterije

Prva zelo posrečena, ki sem jo uporabljal pri zajtrku, je tako imenovana keto kava. To je kava z dodatki maščob, kot so maslo, kokosovo ali MCT olje. Tudi slednje je v bistvu najpogosteje kokosovo, redkeje olje palminih semen, obdelano s frakcijo in zaradi tega hitreje in lažje prebavljivo. Arabska ljudstva in Etiopijci že tisočletja pijejo tople čaje in druge napitke z dodano maščobo in poznajo njihovo moč. Ta različica kav z maščobo je znana predvsem pod imenom ameriške tržne znamke Bulletproof ali maslena kava, čeprav so Finci denimo svoj skorajda identični produkt poimenovali Warrior coffe, ga lično zapakirali v posamične majhne praktične paketke s kavo arabika, ghee maslom in kokosovim oljem. Vse, kar še potrebujete, je torej le vroča voda, skodelica in čas za užitek. Sam sem si jo “zamastil” še z kokosovim mlekom v prahu, ki je bil moj drug izhod v krizi z maščobami.

Hranljiva maščobno proteinska bomba Beef Jerky, ki so jo poznali tudi indijanci…

Kot zelo hranljivo živilo, ki odlično vpliva na regeneracijske procese, se je izkazal tudi domač proizvod Beef Jerky. Ker je imel proizvajalec posluh za moje želje, sva iz njegove standardne ponudbe izločila sladkor in sojimo omako, meso pa nekaj dni namakala v ekstra deviškem olju. Mojim željam in potrebam je prilagodil pakiranje in tako nama je uspela zmagovalna kombinacija. Konzerviranje mesa s sušenjem so prav tako poznali že Indijanci. Pomagal jim je preživeti obdobja brez glavnega vira hrane – bizonov. Zanimivo je, da pusto meso pri njih nikoli ni bilo posebej cenjeno. Glavne bojevnike, poglavarje, nosečnice ter doječe matere, kot najpomembnejše jedro plemena, so namreč hranili z drobovino in maščobo, meso pa prepustili ostali navadni “raji”. Kljub temu, da so ohranili nekaj prvinske divjosti, je pogled na sodobne tekače, ki me obkrožajo in prihajajo iz predelov, kjer so živeli njihovi omenjeni predniki, le še žalosten odsev rdečekožih divjakov, mojstrov preživetja.

Vroča voda, dehidrirana zelenjava, Beef Jerky in maslo pa dober “tek”…

Pri hrani za ostale dnevne obroke, sem se prav tako trudil izbrati čim manj hidratov. Kar je sila težko, saj obenem so kalorije, za razliko od običajnega, sedečega načina življenja, nujne. Ponovil sem vajo iz lanske izkušnje na MDS v Peruju in se založil še z nekaj paketi dehidrirane zelenjave, ji med kuhanjem dodal omenjeni Beef Jerkky ter maslo. Nekaj mini pakiranj sem namreč  “prešvercal” iz “hotelskega” zajtrka in pojedina je bila pripravljena. Pa dober tek!

 

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja